Intervju: Kevin Benavides, zmagovalec relija Dakar 2021

  • Post author:
  • Post category:Šport
Intervju: Kevin Benavides, zmagovalec relija Dakar 2021

“Viva Argentina. Es historia”.  Pred desetimi leti na Dakarju ni bilo niti enega argentinskega motociklista. Desetletje kasneje je Kevin Benavides kot prvi Južnoameričan osvojil Dakar v elitni kategoriji motociklistov in Hondi privozil drugo zaporedno zmago na najtežjem reliju na svetu.

Dirkač Monster Energy Honda Racing Team-a, ki prihaja iz Salte, je pripadnik nove generacije, ki se je v reli zaljubili po prihodu Dakarja v Južno Ameriko leta 2009. Poleg Benavidesove zmage na letošnjem Dakarju v Savdski Arabiji, je ekipa Monster Energy Honda Rally Team z drugim mestom lanskega zmagovalca Dakarja Rickyjem Brabcem, dosegla zgodovinsko dvojno zmago, kar je Hondi nazadnje uspelo leta 1987 s Cyrilom Neveujem in Edijem Oriolijem.

Benavides Kevin (arg), Honda, Monster Energy Honda Team 2021. foto: Antonin Vincent / DPPI

“Te sanje lovim že vrsto let in le malo ljudi se zaveda poti, bolečine in napornih treningov, ki so bili potrebni za ta dosežek,” je po 14 dneh dirkanja in 7466 prevoženih km dejal Benavides. »Žrtvoval sem svoje osebno življenje, da sem tu. Zadovoljstvo je večje od solz, vendar ne morem nehati jokati. Zahvaljujem se vsem ljudem, ki so me podpirali na tej dolgi poti do zmage, začenši od moje družine. Moj brat ni mogel končati dirke, a tudi on je del tega uspeha.”

Začel je z motokrosom, nadaljeval z enduro dirkami

Kevin Benavides, predan enduro motociklist, je leta 2014 blestel na mednarodnem ISDE Six Days of San Juan, naslednje leto je presedlal na Desafio Ruta 40 reli, s čimer si je prislužil mesto v ekipi Honda South America. Argentinec je leta 2016 prodrl na sceno Dakarja in z impresivnim 4. mestom zasedel časopisne naslove. Po njegovem odličnem prvencu je sledila briljantna sezona, v kateri je zmagoval tako doma kot v tujini. Leta 2017 je bil potrjen kot Hondin tovarniški dirkač, od katerega se je na Dakarju dosti pričakovalo, vendar si je med treningom 15 dni pred začetkom zlomil roko, kar je botrovalo temu, da se ni mogel udeležiti relija. Vendar se ni predal in se je leta 2018 vrnil še močnejši. Benavides se je uspešno boril z vodilnimi motociklisti, dokler se ni na 10. etapi izgubil, kar ga je na koncu stalo priložnosti, da bi zmagal. Pa vendar, uvrstitev na drugo mesto za Matthiasom Walknerjem, je bila prelomnica v njegovi karieri.

Navigacija je ključ do uspeha

“Razumem, da moraš biti za zmago na Dakarju popoln dirkač. Biti dober ni dovolj, treba je izstopati,” je priznal Kevin, ki je razumel, da mora okrepiti svoje navigacijske sposobnosti. Njegova odločnost je postajala čedalje močnejša. Začel je trenirati s Pepejem Cornejo, Nachovim očetom, dokler navigacija ni postala njegova ključna prednost.

V hladnih jutrih si dirkači pred štartom grejejo roke na izpuhu. Foto: Honda racing

Navigacija je bila ključna za zmago na letošnjem Dakarju. To je bil najtežji reli, kar sem jih kdaj doživel. Sprememb v vodstvu so bile nenehne in boj je bil vseskozi prisoten. Napetost je bil velika. Kot še nikoli doslej je letos prihajalo do neverjetnih vzponov in padcev. Bili so dnevi, ko smo vodili, dnevi, ko smo izgubljali in ko smo morali loviti ostale. To je bila divja vožnja z vlakcem smrti. S potovalno knjižico je bila prava loterija: pravi izziv za možgane. 6 do 7 sprememb smeri v istem polju in črke tako majhne, ki postanejo skoraj nevidne, ko se vozite s povprečno hitrostjo 110-120 km / h “ nadaljuje Benavides .

Brez bolečine ni rezultata

Prvi teden relija je bil edinstven. Celo za Dakar, saj je bila navigacija tako agresivna, da so zmagovalne etape skoraj postale slabost. Ne samo to, pot je bila zasnovana tako, da se je teren ves čas spreminjal (peščene sipine, ostre skale in hitre proge). Ko so dirkači ujeli svoj tempo na določenem terenu, se je ta spremenil, kar je zahtevalo ponastavitev hitrosti in miselnosti. Posledica? Vsak dan smo bili priča novemu vodilnemu.

“Prihajalo do yo-yo učinka, vendar sem imel v mislih le eno: v tej igri moramo pravilno igrati s svojimi kartami,” je nadaljeval Benavides

Začenši kot sedmi je Benavides končal na 2. mestu za Avstralcem Tobyjem Priceom, ki je dobil prvo etapo. Naslednji dan je bil Argentinec 24., Avstralec pa 28. 3. dan je Price ponovno zmagal, Benavides pa ponovno pristal na drugem mestu. Na 4. etapi je Hondnin dirkač končal kot 14., KTM-ov as pa 22. Prava nočna mora.

Odpiranje poti je bilo letos izredno zahtevno. Foto: Honda Racing

“Ta negotovost me je motivirala. Bilo je zabavno. Moja strategija je bila, da imam vsak dan najboljši možni rezultat in poskušam izgubiti čim manj časa, še posebej, ko sem odpiral progo, ” pojasni Benavides. “Velikokrat sva, tako kot na 4. etapi, s Tobyjem večkrat zamenjala vodstvo. Pravzaprav smo prvi teden videli tri skupine: nas, ki smo bili v ospredju, tiste na sredini, med katerimi je bil tudi moj brat in tiste, ki so bili daleč pd zadaj, vendar sem vedel, da se bodo pozicije iz dneva v dan spreminjale.”

Zlomljen nos. Pa kaj potem…

Kevin je do prve etapne zmage prišel na 5. dan (od Rijada do Al-Qaisumaha), kjer je utrpel tudi poškodbo na nosu. “Brez bolečin ni rezultata pravijo nekateri,” je ob prihodu v bivak v Al-Qaisumahu komentiral vidno zadovoljen Benavides. “To je bila je tehnično zelo zahtevna etapa. Na začetku sem delal napake in dosti izgubil. Stisnil sem, da bi ponovno pridobil, nato pa v peščenem sektorju skočil na sipini in ob pristanku zadel prednji del, ki vsebuje vsa navigacijska orodja. S čelado sem zlomil GPS zaslon. Mislil sem, da sem si zlomil nos in si poškodoval gležnje, saj so me zelo boleli. Do točke z gorivom, kjer sem lahko najprej prejel nekaj zdravstvene pomoči sem imel še 180 km.” S tako bolečo zmago je Benavides prevzel tudi skupno vodstvo pred Xavierjem De Soul Portraitom in moštvenim kolegom Nachom Cornejem. “Še naprej smo morali igrati to igro, včasih v obrambi, včasih v napadu”.

Do zmage z zlomljenim nosom. Foto: Honda Racing

Najboljše rojstnodnevno darilo

9. januarja je Kevin Benavides v bivaku v Ha’Ilu praznoval svoj 32. rojstni dan. Takrat si ni mogel predstavljati, da se mu bo kmalu uresničila najlepša rojstnodnevna želja.

“Pri Hondi smo z vsemi štirimi dirkači doživeli prav poseben trenutek in sicer kot potencialni kandidati za zmago. S strani ekipe nismo prejeli nobenih navodil. Vsak si je lahko sam določil svojo strategiho. Vedel sem, da bo drugi teden še zahtevnejši.

Če se ozrem nazaj, je bila to nora dirka s stalnimi preobrati. Zmagal sem na 9. etapi, toda moj brat je utrpel nesrečo in bil sem zelo zaskrbljen zanj, nato se je posnesrečil še Nacho Cornejo, ki je vodil v skupnem seštevku, Joan Barreda je na 11. etapi, le en dan pred koncem, končal s svojim nastopom.”

Z umikom močnih tekmecev, kot so Toby Price, Nacho Cornejo in Joan Barreda, je boj za naslov tako potekal med Argentincem in njegovim moštvenim kolegom ter branilcem naslova Rickyjem Brabecom in KTM-ovim dirkačem Samom Sunderlandom.

“Ko smo prispeli na sam konec dirke, so bile razlike med vodilnimi zelo tesne. Morali smo napadati, čeprav je to pomenilo več tveganja, «je priznal novookronani zmagovalec Dakarja. “Vedel sem, da moram ostati miren in osredotočen.”

Za natančno pot so izvedeli le 20 minut pred štartom, koncentracija je zato igrala zelo pomembno vlogo. Foto: Honda Racing

“Na Dakarju se do zadnjega trenutka lahko zgodi prav vse. To sem se naučil iz lastnih izkušenj. Lani sem se na primer dobro odrezal; Zmagal sem na etapi, potem pa se mi je pokvaril motor in trajalo je štiri ure, da sem prišel iz puščave, nakar sem dobil 15-minutno kazen. Nadaljeval sem, a za skupno zmago več nisem bil v igri. “

Pot do zmage

Za zmago potrebuješ ekipo in na predvečer zadnje etape, dolge 455 km, s 225 km specialne etape od Yanbuja do Jedde – je imela ekipa Monster Energy Honda Team dva dirkača, ki sta se borila za naslov: Benavidesa in Brabca.

Vzdušje v bivaku je bilo posebno. Dež, ki je popoldne padel v Savdski puščavi, ni razbremenil napetosti, ki jo je bilo čutiti v zraku. Benavides je v skupnem seštevku po vodil pred Samom Sunderlandom. Aktualni zmagovalec etape Ricky Brabec je bil tretji.

Bila je posebej vroča in suha noč. Ob 05:30 zjutraj je še bilo temno, ko je Kevin Benavides stopil iz ekipnega avtodoma. Njegovi mehaniki so bili tam, da ga podprejo. Štartal je motocikel in ekipa je njegove prve metre pospremila s ploskanjem. Enako je storila z Rickyjem, ki je nekaj minut kasneje stopil iz svojega avtodoma. Brnenje motociklov in ploskanje mehanikov je bilo edino slovo ekipe od njunih dveh junakov, ki sta se spoprijela z največjim izzivom.

Bilo je kot v najboljšem scenariju. Vznemirjenje je bilo nepopisno. “Na 12. etapi je prišlo do trenutka, ko sem mislil, da sem izgubil dirko,” je dejal Benavides v cilju. “Na 14. kilometru sem se zmotil. Moral sem se obrniti ter poskusiti najti pravo pot. Skrbelo me je, da bi me to stalo zmage.

“Nemogoče je odpeljati popoln Dakar. Storil sem napake in utrpel bolečine. Padel sem, si prerezal nos, močno nabil oba gležnja, a želja po zmagi je prevladala. Šele pri zadnjem metru sem spoznal, da sem zmagal“.

za Speedyja!

Kevin Benavides je usmeril prst v nebo ter v objemu vseh mehanikov, ki so se postavili drug ob drugega in svojo prvo zmago na Dakarju posvetil osebi, ki je bila vedno z njim. Paulu Goncalves, ekipnemu kolegu, ki se je leta 2020 na Dakarju smrtno poneserečil.

Ta dan je bil najhitrejši Ricky Brabec. Zmagal je na zadnji etapi, vendar to ni bilo dovolj za zlato Touareg trofejo. Američan je z zaostankom 4’56 ‘ osvojil drugo mesto in Hondi doprinesel fantastično dvojno zmago, kar je zgolj potrditev, da je zmaga na Dakarju skupinsko delo. Posamezniki lahko zmagajo, toda izza njih stoji ekipa, ki živi iste sanje, daje vse od sebe in jim je vedno na razpolago.

Kavin je prvi južnoameričan, ki mu je uspelo zmagati med motoristi. Foto: Monster energy

Oglejte si video reportažo, ki so jo pripravili pro Hondi ob dvojni zmagi.

Primož Jurman