V skupnem seštevku pa se je vnel boj med ekipo KTM in Honda. Doslej je na progi prevladoval oranžni klan, Edgar Canet in Daniel Sanders pa sta si med seboj razdelila uspeh na treh posebnih etapah.

Vendar pa se je bitka zdaj obrnila v drugo smer, saj je prvo zmago osvojil Monster Energy Honda HRC, natančneje Tosha Schareina, ki je zmagal na današnji etapi v AlUli, kjer je užival svojo prvo etapno zmago v letu 2024. Španec, ki je lani končal na drugem mestu za Sandersom in na koncu sezone W2RC, se pripravlja na veliko maratonsko etapo, ki čaka favorite jutri. Zasedel je mesto na začasnem skupnem stopničkah, 1’13” za svojim največjim tekmecem Danielom Sandersom.

Avstralec je bil prisiljen odpreti pot za večino 421 km proti času na programu. Edini drugi voznik, ki se mu je pridružil na progi, je bil Ricky Brabec, ki se na začetku tega Dakarja izkazuje v vrhunski formi. Brabec se je prebil na drugo mesto v skupnem seštevku, 1’07” za Sandersom, kar potrjuje moč ekipe Honda.

V ekipi KTM je Edgar Canet zaostajal za prvimi tremi dnevi in se v skupnem seštevku spustil za eno mesto na četrto, 8’46” za vodilnim.

Razmere v kategoriji Rally 2 so se od starta v Yanbu dramatično spremenile. Po električnih težavah Neelsa Therica, zaradi katerih je v prologu izgubil 2 uri in 50 minut, in nesreči Haritha Noaha je zdaj Tobias Ebster izgubil možnost za osvojitev naslova, za katerega je bil eden od favoritov (po 9. mestu v skupnem seštevku in 2. mestu v razredu R2 v letu 2025). S tem odstopom seveda ne bo mogel več  vplivati na boj med Mikeom Dochertyjem, današnjim zmagovalcem, in Martimom Venturo, ki zaostaja 3’32” za Južnoafričanom.

Toni Mulec je bil tisti, ki je pomagal Ebsterju. Takole je doživel današnjo etapo:

Etapo je končal na 22. mestu. skupno je 17. ”Danes je za mano zahteven dan. Spet smo, tako kot že večkrat doslej, startali v gost prah, ki se nikakor ni hotel poleči.

Nekje po 14. kilometru sem se ustavil pri poškodovanem vozniku, mojem prijatelju Ebsterju, in mu pomagal. Žal je zaradi poškodb moral odstopiti, kasneje ga je pobral helikopter. Zaradi tega sem izgubil nekaj časa, predvsem pa me je vrglo iz ritma, čeprav sem ga potem po nekaj kilometrih kar hitro ujel nazaj in ga držal dobrih 80 kilometrov. Očitno je počasi vse skupaj prišlo za mano: začela mi je popuščati koncentracija in začel sem delati napake. Naredil sem eno veliko navigacijsko napako in zgrešil pot. Tako izgubljenega se še nisem počutil v puščavi. Nisem vedel, kam moram iti, nisem vedel, od kod sem prišel. Enostavno sem bil izgubljen. Katastrofalen občutek.

Nekako sem našel pot nazaj, a sem zaradi tega vseeno naredil približno 20 kilometrov več, kar v času pomeni okoli 20 minut izgube.

Dobro je vsaj to, da nisem dobil dodatnih kazenskih pribitkov, saj so bile lokacijske kontrolne točke dobro skrite.

V nadaljevanju sem poskušal nadoknaditi zamujeno, kolikor se je dalo. Zdi se mi, da sem imel v drugem delu etape dober tempo in sem nekako »popravljal škodo«, kolikor sem mogel. V zadnjem delu, zadnjih 30 kilometrov etape, smo s tremi sotekmovalci, med njimi tudi z mojima dvema prijateljema, imeli pravo dirko med seboj. Neprestano smo se prehitevali v prahu, enostavno noro in zabavno. Občutek je bil zelo dober, vrnil mi je nasmeh na obraz in sem kljub navigacijski napaki dan zaključil pozitivno.

Etapa je bila dolga, hitra in res težka. Ogromno je bilo ostrih kamnov, čez katere smo vozili z visokimi hitrostmi. Poškodbe na mojih pnevmatikah so bile po prihodu v cilj očitne, kar priča o tem, da smo z veliko hitrostjo vozili preko ostrih in zahrbtnih kamnov, vendar sem na srečo prišel do cilja brez težav. Številni sotekmovalci pa so imeli veliko težav prav s pnevmatikami.

Kljub neljubemu dogodku z navigacijo je rezultat na koncu še vedno soliden.

Številni tekmovalci so danes odstopili, tudi moj prijatelj Ebster, ki sem mu pomagal pri reševanju. Še vedno niso vsi prišli v cilj, čeprav je v bivouacu že tema, in kot kaže, bo ta etapa ena težjih. Na splošno pa je letošnja dirka Dakar res peklenska.

Jutri je maratonska etapa, kar pomeni, da bomo po koncu dirke pojedli in popili samo tisto, kar bomo imeli s sabo. Po teh dogodkih bo vse skupaj kar velik »rock and roll«. Jutri bo treba imeti oči na pecljih, da se zaradi ostrih kamnov pnevmatike ne poškodujejo. Zelo hitro lahko ostaneš brez materiala, kar pomeni, da bo treba prilagoditi tempo in način vožnje, da bodo motocikli, oprema in predvsem pnevmatike zdržali maratonsko etapo brez servisnih menjav pnevmatik dva težka dneva.

Upam na čim manj navigacijskih napak ter na čim boljšo kondicijo motorja in mene. 

Simon Marčič s težavami z navigacijsko napravo

Simon je še zjutraj reševal tehnične težave z navigacijsko tablico, nato pa dvignil tempo in etapo zaključil na 8. mesto v razredu Original by Motul in 44. mestu v skupni razvrstitvi motoristov. Po treh etapah tako zaseda  11. mesto v svojem razredu ter 56. mesto v skupnem seštevku motoristov.

To je dejal ob prihodu v cilj:

”Končno sem začel dobivati ritem. Danes je bila spet nevarna etapa. Vse te prve tri etape so bile res prašne. Neverjetno koliko trase je po makadamu. Šport je šel toliko naprej, da smo res na minute, sekunde skupaj. Praktično ni več tega, kar se mi je dogajalo v prejšnjih letih, da si našel ritem in se tekmovalcem odpeljal in včasih bil po cel dan sam. Danes sem bil čez celoten dan v skupini, v prahu,…

Kakorkoli, začel sem se navajati na motor. Dobil sem ritem, sem se pa moral res priganjati cel dan, da sem lahko sledil skupini.

Zjutraj sem imel nekaj težav z navigacijsko tablico – morali so mi jo menjati. Nato mi je ni dobro polnilo. Ampak ja, smo rešili in sem super vesel, kako se je današnji dan razpletel.

Jutri nas čaka maraton in upam da stopnjujem naprej. Imam pa danes še ogromno dela na motorju. Zaščitna plošča mi je predrgnila hladilnik olja, tako da sem moral to s suhim zvarom lepiti, čaka me še kakšna ura dela, tako da bo danes kratka noč.«

Jutri čaka tekmovalce prva maratonska etapa. Po 492km tako tekmovalci ne bodo zaključili v bivaku, kot vsak dan doslej, temveč v zatočišču sredi puščave, kjer bo poskrbljeno zgolj za osnove – ogenj, šotor in hrana. Za Simona to ne predstavlja tako velike spremembe, bodo pa to najbolj občutili tovarniški tekmovalci, oz. tisti, ki delo na svojih puščavskih jeklenih konjičkih ob prihodu v kamp prepustijo ekipi. Medsebojna pomoč tekmovalcev je sicer dovoljena, tukaj pa se tudi zaključi – na voljo ni rezervnih delov, novih pnevmatik ipd. Prej ko prideš v zatočišče, prej lahko pričneš z delom na motorju in prej lahko počivaš. K ekipam se tekmovalci vrnejo šele po koncu 428km dolge 5. etape. Oba dneva potekata po odprtem terenu, kjer bodo tekmovalci dosegali visoke hitrosti, zato je organizator iz varnostnih razlogov ločil motoriste od ostalih tekmovalcev.

Držimo pesti, da bo Simon še dodatni privil tempo, a hkrati ostal brez tehničnih težav in obe maratonski etapi prestal brez zapletov.