Dakar ni brez razloga najtežja dirka na svetu. In tudi če imaš kar 10 let izkušenj, to še ni garancija za uspeh. Za nami je 414km dolga 1. etapa od Al Ule do Al Henakiyah-a, v kateri je letošnji Dakar Simonu že po nekaj kilometrih pokazal zobe. Kako težka je bila prva etapa priča tudi odstop dveh tovarniških dirkačev. Toni Mulec po uspešnem dnevu ostaja edini Slovenec v dirki, Marčič bo sicer lahko nadaljeval a lovil le etapne uvrstitve.

Med motoristi je bil na prvi etapi najhitrejši Ross Branch (Hero) pred Rickyjem Brabecem (HRC Honda) in Masonom Kleinom (Kove).

A najprej lepo po vrsti. Da ne bo lahko je postalo Simonu Marčiču jasno že kaj hitro po štartu. Že pred štartom zahtevne hitrostne preizkušnje je namreč zatajila letošnja noviteta – digitalna navigacija. Po poročanju Simona naj bi se težave z anteno navigacije pričele že kmalu po tem, ko je zapustil bivak. Ker gre za težavo, za katero odgovarja organizator, Simon ni prejel pribitka za zamudo na štartu. Zagotovo pa je omenjena težava vsaj mentalno prispevala k slabemu pričetku letošnjega Dakarja za Simona.

Današnja etapa se je pričela z mivko, nato pa počasi prehajala v kamnito in prašno, skalnato podlago, prepleteno z izsušenimi rečnimi dolinami. Navigacija je bila ključnega pomena za dobro uvrstitev na prvi etapi letošnjega Dakarja. Številne skale, prekrite s peskom pa so povzročale preglavice tudi najboljšim tekmovalcem – žal tudi Simonu.

V 40. kilometru je ob pristanku po enem izmed skokov trdo pristal na skalo in odlomil vezni člen med zadnjim amortizerjem in sprednjim delom okvirja motorja (del ”vage”).  Vožnjo je sicer nadaljeval še kar 300 peklenskih kilometrov, nato pa se je zadnji amortizer v celoti poslovil in mu onemogočil nadaljevanje.

Simona je danes iz puščave evakuiral helikopter. Ker etape ni končal, se za skupni seštevek več ne more boriti. Še vedno pa lahko napada etapne zmage, kar bo za preostanek Dakarja njegov glavni cilj. Etape, ki so mu pisane na kožo, bodo na sporedu 5. in 6. dan, ko se bo karavana podala v sipine.

Tekmovalce jutri čaka 463km dolga preizkušnja od Al Henakiyaha do Al Duwadime, za katero ponovno velja, da bo zelo prašna in hitra, posledično pa zelo nevarna. Kljub neverjetni smoli lahko še naprej stiskamo pesti za Simona, da se dodobra spočije, usposobi motor in jutri na polno napade iz ozadja. Za nami je komaj prva etapa. Pred nami je še cel Dakar in vztrajni štajerski motorist se zagotovo ne bo zlahka predal.

Toni Mulec je na srečo s prvo etapo opravil zelo dobro, a tudi on ni dirkal brez težav!

Toni, ki tekmuje v razredu netovarniških dirkačev rally2 je takole začel svoj dan: ”Takoj v začetku sem zapeljal v oblak prahu, pod mano pa mivka in pod njo skale! Prve kilometre sem odvozil z rezervo, dokler se trasa ni nekoliko “zjasnila” in sem nato kar lep kos poti izkoristil za prehitevanje. Do nevtralizacije sem se na hitro ustavil pri dveh tekmovalcih, ki sta padla, izgubil minuto ali dve, ki jih nisem zahteval nazaj. 

Na “bencinski” je bila danes huda gužva – normalno, če sem pa v cono priletel od zadaj, tako da sem čakal v vrsti kot tiste dneve, ko napovejo podražitev bencina. Z eno roko sem tankal, z drugo sem mazal čokoladice, nato pa navil roadbook kakor hitro je šlo. Danes sem se na lastni koži prepričal, da elektronski roadbook sploh ni slaba ideja, saj ti navijanje role vzame kar precej časa, ki bi ga lahko porabil za počitek.

Po nevtralizaciji se je milo rečeno začela loterija, začel se je kaos, ki je trajal vse do konca etape. Dvakrat so mi pot celo zaprli avtomobili, a ne tekmovalci, temveč fotografi, česar niti pod razno ne razumem. Motor je bil poln bencina, teren pa je bil poln srednje velikih kamnov, ki so plesali v mivki, zaradi česar se mi je zdelo, da vozim po frnikolah. Motor je premetavalo kot po razburkanem morju, ti kamni pa so se vlekli kar 100, če ne 150 km! V zadnjih 80 km sem znova zapeljal v gost prah, ki so ga dvigovali štirikolesniki – neverjetno, koliko več prahu dvignejo štirikolesniki v primerjavi z motocikli! Zadnjih 20 km je zadeva postala tako kritična, da sem precej spustil gas, se umiril in – etapo končal brez padca. 

”Danes mi je najbolj hudo za Mikea Dochertyja, kolega iz moštva, ki se je polomil, in za Tosho Schareino, ki bi ta Dakar lahko tudi zmagal, a se je prav tako poslovil od tekmovanja. Fanta nista bila edina, ki sta padla, zato se še toliko bolj zavedam, kako pomembno bo ta Dakar ohranjati fokus, mirno kri in zapreti plin, ko to od tebe zahteva situacija.”

Toni je takole strnil misli za danes: ”Današnja navigacija je bila zelo zahtevna, a sem z njo kar zadovoljen (pa čeprav je moja hitrost še vedno previsoka glede na mojo sposobnost branja potne knjige ). Ko štartaš iz ozadja, je puščava en sam cik-cak linij, ki jim niti slučajno ne gre zaupati. Vožnja po “frnikolah” je seveda navigacijski izziv, saj te v trenutku, ko pogledaš dol, že premeče levo – desno. Recimo, da sem se včeraj dejansko nekaj naučil, kar je pozitivno. Ko se bo moja hitrost še uskladila z branjem potne knjige, pa bom dejansko lahko ciljal še višje. V glavnem gremo dalje, jutri je nov, zelo dolg dan!”

Foto: Denis Janežič, RallyZone