»Še nikoli v življenju nisem bil tako izmučen – zadnjih 70 km sem odšteval metre in bil samo še potnik na motorju.« – Toni Mulec #53

Ko je danes Toni Mulec pripeljal v cilj premražen in v bolečinah, je bila njegova prva misel masaža. Ne spomni se namreč, kdaj v življenju ga je tako bolel hrbet. Zaradi težav z vzmetenjem ga je po že tako težki trasi, polni lukenj in kamelje trave, metalo kot po razburkanem morju. Nekajkrat se je celo komaj obržal v sedlu.

»No, tole pa je bil naporen dan. Dan, ki sem ga v bistvu zelo v redu začel! Na začetku sem se spet malo igral z navigacijo, iskal svoje linije in si nabiral izkušnje. Seveda sem kasneje moral potem sprejeti dejstvo, da gre hitreje ‘na špure’, brez pretiranega ukvarjanja s potno knjigo. Malo pred nevtralizacijo me je namreč ujel tekmovalec, ki je startal za mano, in to je bil jasen znak, da sem prepočasen. Ko si sam, težko oceniš, kako hiter si.«

»Večje območje manjših, odsekanih sipin, ki je sledilo, mi je pobralo precej energije, zato sem malo spremenil tehniko vožnje, da bi prihranil nekaj energije. Vse do nevtralizacije sem tako kombiniral vožnjo ‘na špure’ in gas z malo previdnejšo vožnjo na nevarnejših odsekih.«

»Po nevtralizaciji sem kljub polnemu tanku dal vse od sebe. Vem, da sem imel en več kot odličen del. Če je proga lahka, moram dati precej od sebe, da pridobim nekaj časa, če pa je proga težka, zluknjana in z zaj… navigacijo, potem pa je to zame prednost. V drugem delu sem tako stopil po gasu, pridobil kar nekaj časa in užival, dokler se ni po 30, 40 km preprosto nekaj zgodilo z vzmetenjem. Kakšnih 30km naprej je še nekako šlo, dokler se nisem v zadnjih 70-ih znašel v bitki za preživetje. Toliko momentov je bilo, ko sem se za las izvlekel, med njimi eden večji, potem pa sem samo še molil, da pridem čim prej na cilj.«

»Vseh zadnjih 70 km nisem bil več voznik na motorju, ampak zgolj potnik. Razmetavalo me je levo-desno in energijo sem praktično črpal že iz rezerve. Na koncu etape je bilo tudi par visokih sipin s strmimi klanci in precej sem se namučil, da sem dobil hitrost in zlezel do vrha. Do konca speciala nisem odšteval vsakega kilometra, ampak vsak meter. Srečo sem imel, da so me dohiteli trije tekmovalci, da sem se jih lahko malo prijel in so me povlekli za sabo. Teren je zahteval maksimalno koncentracijo, saj sem obupano iskal zaplate mivke brez kamelje trave.«

»Danes je morala biti ena težka etapa, vsaj po rezultatih sodeč. Tu v bivaku vidim same izčrpane obraze. Svoje je naredil mraz na povezovalni etapi, ta mraz, ki kar ne pojenja. Greš v puščavo in misliš, da ti bo vroče, pa se podhladiš.«

»Pozitiva, druge ni! Jutri je k sreči nov dan.«

Amapak kakšen dan! Jutri tekmovalce čaka najdaljša etapa na Dakarju. Kar 409 km povezovalne etape in tudi najdaljši special – kar 467 km dirkanja na čas. Šesta etapa relija Ha’il – Al Duwadimi bo tudi dosti hitrejša od današnje, hitrost bo večinoma časa v območju trimestnih številk.

Tina Torelli

Foto: RallyZone