Toni Mulec drugo etapo komaj rešil, sanj o Dakarju bi bilo skoraj konec!

Toni Mulec drugo etapo komaj rešil, sanj o Dakarju bi bilo skoraj konec!

Zakaj se je Toni Mulec danes med etapo kar šestkrat ustavil in šestkrat dobesedno razstavil motor? Koliko iznajdljivosti, znanja in srčnosti potrebuješ, da motor s puščajočim hladilnikom spraviš v cilj? Kako težko je voziti s plastenkami vode na sebi, kako je, ko z enim očesom ves čas ‘čekiraš’ kontrolne lučke in kako se počutiš, ko te na koncu dohitijo avtomobili in izrinejo iz trase?

Nič, dirka je rešena in jutri je nov dan.

»Videti je, da moram tudi Dakar izkusiti po najtežji poti, kot praktično vse v življenju. Že takoj na startu sem videl, da pušča hladilnik motorja. Nekako sem uspel pripeljati do nevtralizacije, na kilometer 150, kjer sem se založil z vodo – toliko sem je vzel, kolikor sem je lahko spravil pod jakno. Zapustil sem nevtralizacijo, saj tam ne smeš popravljati motorja, in se hitro ustavil, ker mi je že svetila lučka – motor je bil pregret. Tam je stalo nekaj ljudi iz organizacije, ki so me spet založili vodo in nadaljeval sem dirko. Vsega skupaj sem se ta dan ustavil kar šestkrat! Doliti vodo pa pri tem motorju ni najbolj enostavno. Vsakič moraš na pol razstaviti motor, vzeti dol cel tank, da prideš do čepa za vodo. Šle so minute in energija. Vmes sem se ustavil še pri Salviniju, ki je zlomil navigacijski stolp. Za silo sva ga sestavila nazaj, da je lahko nadaljeval, medtem ko se je moj motor hladil. Na določeni točki sem ostal tudi brez svoje vode, saj je mi je dan precej raztegnil. Kljub temu, da sem na sebi vozil po šest litrov vode, s katero sem se zalagal na vsaki nevtralizacija, sem vozil žejen.«

»Trasa je bila vse prej kot lahka, kot včeraj je bilo spet polno skal pod peskom. Koncentracija je popuščala, saj sem ves čas z enim očesom gledal lučko, ki bi se lahko vsak čas prižgala. Vozil sem počasi, da sem čim manj obremenjeval motor in da je radiator spuščal čim manj vode. Vedel sem, da me na določeni točki lahko dohitijo avtomobili, a sem to moral požreti, saj je bil v igri ves moj Dakar. Ko se mi je tik pred ciljem ponovno pregrel motor, sem  še enkrat ponovil vso vajo in takrat so me dejansko ujeli avtomobili. Ko se to zgodi, je varneje, da se malo umakneš. To sem tudi storil, medtem pa zgrešil en ‘waypoint’, v tisti zmedi in prahu se tega sploh nisem zavedel.«

»Dan je bil ves čas blizu katastrofi, motor bi lahko vsak trenutek ‘zaribal’. To, da sem danes v cilj pripeljal motor in sebe, je skoraj čudež.«

Specialna preizkušnja jutrišnje etape Alula – Ha’il bo še daljša, kot je bila današnja, bo pa zato prvih 50 od 447 km na čas zato najlepših na reliju. Seveda na Dakarju lepota vedno pomeni tudi težave, zato tretja etapa skupne dolžine 668 km ne bo le najlepša, temveč po napovedih organizatorja tudi najhitrejša in navigacijsko zelo zapletena. Za številko 53 je to deloma voda na mlin, deloma pa razlog za skrb, saj bo po danajšnjih peripetijah startal bolj iz ozadnja.

»Veliko bo spet prehitevanja, počasnih voznikov in štirikolesnikov, ki dvigajo oblake prahu. Trasa bo težka, kar mi leži, a istočasno upam, da v prahu ne bom naredil kakšne večje napake. Vsekakor bom poskušal maksimalno nadoknaditi, kar sem izgubil danes. Pozitiva, druge ni!«

In tako je Toni Mulec danes okusil tudi grenko plat Dakarja in tako postal pravi Dakarec. Rešili so ga trezna glava, iznajdljivost in dobro mehanično znanje, kot vedno pa je pomagala brezpogojna podpora od doma.

Tina Torelli

Foto: RallyZone