Z novo Africa Twin 2025 smo se odpravili na štiridnevni potep po treh sosednjih državah: Avstriji, Nemčiji in Italiji. Prevozili smo več kot 1300 kilometrov in kar 19 gorskih prelazov, ki so postregli z noro dobrimi ovinki, veličastnimi razgledi, predvsem pa sem lahko do dobra preizkusil novo Africo z elektronskim vzmetenjem.
1. dan – Prevzem v Trzinu in 500 kilometrov ovinkov
Motocikel sem dopoldan prevzel pri AS Domžale – konkretno v Trzinu. Na števcu je pisalo vsega 176 kilometrov, kar pomeni, da je bil motocikel praktično nov. Hitro domov, motor je bil že opremljen z velikim 55-litrskim kovčkom, sam pa sem nanj dodal še stranski torbi Enduristan – lahek, vodotesen in uporaben komplet. Saj veste, nekajdnevni potep zahteva prostor.
Res pa je, da je moja sopotnica Špela morala sedeti na pasovih, ki sta povezovala torbi, kar ni bilo idealno. Ni se ravno pritoževala, a navdušena tudi ni bila. Za Africo je dejala, da je zares udobna in prijetna za sopotnika. Da sej vseh 1300 kilometrov počutila dobro in predvsem varno.
Mudilo se nama je – okoli 11. ure smo bili namreč že dogovorjeni v Pontebi (Italija). Tam sta naju čakala še dva motorista na bavarcih R 1250 GS, in skupaj smo hitro krenili naprej.
Ovinki, prelazi, razgledi
Zavili smo proti severu in po res lepih ovinkastih cestah prevozili tudi smučarsko središče Nassfeld, nadaljevali mimo idiličnega jezera Weissensee, potem pa zavili proti Lienzu. Od tam se je začela prava gorska avantura – vzpon proti Kaiser Franz Josefs Höhe, kjer smo si ogledali ledenik, potem pa še naprej na Edelweissspitze in z njega v dolino proti Zell am See.
Tam nas je zajel močan vzhodnik, ki nas je skoraj potisnil čez mejo v Nemčijo. Dan smo zaključili v Garmisch-Partenkirchnu, klasični bazi mnogih motoristov in pozimi smučarskih skokov.
Med BMW-ji z Africo Twin
Zdaj sem malce v zadregi. Pripeljal sem Hondo na BMW Motorrad Days 2025. Ampak kaj naj – na parkirišču je bilo vsaj 1000 BMW-jev … in ena Honda. Nič zato – z nasmehom sem jo zapeljal v prvo vrsto. Naj se vidi!
Ta večer sva prvič prespala v šotoru za dve osebi, ki sva ga tik pred potjo kupila prav za to priložnost. Bil je super, a premajhen za dva z vso opremo. Večer smo zaključili pozno ponoči v dobri družbi, skupaj z Žigo Petkom – predelovalcem motorjev pod imenom Gas and Retro Motorcycles – v velikem šotoru, kjer se je odvijala prava žurka v stilu Oktoberfesta. Z vsem, kar sodi zraven – tudi s “pritekočinami”, seveda.
2. dan – BMW Motorrad Days
Dogodek je bil odlično organiziran. Cena šotorišča je bila 18 € za tri nočitve na osebo, zajtrk pa si dobil za 10 €, kava vključena.
Na prizorišču so predstavljali vse najnovejše BMW modele, predelovalce, ponudnike dodatne opreme – vse, kar si motoristično srce poželi. Ni manjkalo niti freestyle motoristov, ki so izvajali vragolije, vrhunec pa je bil, ko je Toprak Razgatlıoğlu, zvezdnik iz sveta superbikov, zajahal freestyle motor in pokazal nekaj svojih trikov.
Organizirane so bile tudi testne vožnje – cestne in terenske. Meni osebno pa je bil vrhunec brezplačen ogled Motodroma – včasih znanega tudi kot Wall of Death. Gre za leseni valj s pokončnimi stenami, kjer se motoristi z vintage motorji in brez vsakršne zaščite vozijo po notranji steni. Noro. Video? Imate ga tule – verjemite, vredno ogleda.
Še en večer v šotoru. Zjutraj pa – rahel dež.
3. dan – Pot proti Dolomitom
Iz Garmischa smo se podali nazaj proti Innsbrucku in se skozi še eno smučarsko središče, Sölden, peljali po cesti Ötztalstraße ter naredili postanek v Top Mountain Motorcycle Museum. Ta muzej je pred leti pogorel, zdaj pa spet sije v vsej svoji veličini. Zelo, zelo lep objekt, poln motociklistične zgodovine – iskreno priporočam obisk.
Nadaljevali smo čez prelaz Timmelsjoch, ki leži skoraj 2500 metrov nad morjem, in se spustili v Italijo. Po čudovitih cestah, z nekaj dodatnimi prelazi, ki bi jih sicer lahko izpustili, smo prispeli do Bolzana. Tam smo razmišljali, da bi prespali, a so bile nočitve res drage, zato smo se odločili nadaljevati še za dobro uro.
Vmes smo oblekli dežne kombinezone – posebej moram pohvaliti moj novi Lindstrands dežni kombinezon, ki se je odlično izkazal. Našli smo prenočitev v prelepem gorskem hotelu na prelazu Costalunga. Ta večer je zaznamovala sproščena družba in udobno spanje. Ekipo je že zjutraj dodatno okrepil še Goldi s svojim Indijancem.
4. dan – Dolomiti v vsem sijaju in pot domov
Zbudili smo se v rahlo megleno, a s soncem obsijano jutro. Oblaki so se prelivali sem in tja ter nam odpirali čudovite poglede na Dolomite. Že od prvega kilometra je bila vožnja izjemna – prelaz za prelazom, dober asfalt, ovinek na ovinek.
Imeli smo srečo – za vikend je bilo napovedano slabo vreme, zato ni bilo običajne gneče na Sella Rondi. Prevozili smo nekaj najlepših prelazov na svetu: Pordoi, Campolongo, Gardena, Giau, ter obiskali mesteca Canazei, Arabba, Corvara, Cortina d’Ampezzo in druga. Neverjetno, kako blizu imamo take ceste, tako lepe in zanimive kraje – sanje vsakega motorista.
Pot smo nadaljevali proti Tolmezzu, se čez Tarvisio in Kranjsko Goro vrnili domov. Na koncu naju je v Kranju ujela nevihta, ki se ji prej celoten potep uspešno izogibali. Lindstrands dežne jakne? Zakon.
Honda Africa Twin CRF1100L – vtisi po 1329 kilometrih
Kot sem omenil na začetku – motor sem prevzel z vsega 176 prevoženimi kilometri. Težko bi rekli, da je bil že vtečen, a od prvega trenutka naprej se je Africa Twin peljala brez najmanjše težave. Na koncu poti je števec pokazal 1329 kilometrov dolg potep – in vsakega od teh kilometrov je opravila z lahkoto.
Veliko začudenih pogledov smo poželi, ko sva s Špelo tako lepo sledila solo voznikom na večjih motorjih. Africa je bila lahkotna v ovinkih, presenetljivo odzivna in udobna – vožnja z njo je pravi užitek. Nisem je priganjal v visoke vrtljaje, ni bilo potrebe. Že pri nizkih obratih navor vleče lepo, iz ovinka v ovinek pa se pelje skoraj kot kak supermoto.
Na tako dolgi poti, sva se s Špelo večkrat zavestno odločila, da tempo umiriva – da si lahko med vožnjo tudi kaj ogledava. Vmes rada klepetava prek interkoma v čeladah, kar marsikomu ni po godu, nama pa je to odprlo čisto nov svet skupne vožnje. Če ga ni – nama nekaj manjka.
Elektronsko vzmetenje sem nastavil na nastavitev dve čeladi + prtljaga in tako je ostalo do konca. Deluje, brez pripomb. Povprečna poraba na poti je bila 5,1 l/100 km, skupaj sva porabila 68 litrov goriva, povprečna hitrost pa je bila 58 km/h.
Zaključek
V štirih dneh smo prevozili tri države, obiskali moto dogodek, prečkali 19 prelazov, uživali v več kot 1300 kilometrih ovinkov, razgledov in odlične družbe. Mesteca in male a idilične vasice so bežale mimo nas, ko smo raziskovali meni nove kraje, kakšen užitek.
Honda Africa Twin CRF1100L se je izkazala kot odličen sopotnik – močan, udoben in okreten, tudi s potnikom in prtljago. Ta potep mi je še enkrat pokazal, da za pravo avanturo ne rabiš tednov. Dovolj je motor, nekaj časa in predvsem dobra volja.
