Portret svetovnega prvaka MotoGP: Joan Mir

  • Post author:
  • Post category:Šport
Portret svetovnega prvaka MotoGP: Joan Mir

Joan Mir je bil od prve zmage v elitnem MotoGP razredu oddaljen šest dni in sedem noči. V Valenciji si je na prvi dirki utrdil vodstvo v svetovnem prvenstvu, nakar je bil naslednjo nedeljo na isti progi okronan za svetovnega prvaka MotoGP 2020. Kako je 23-letnemu Špancu uspelo doseči najpomembnejši rezultat v svoji karieri? Kako opisati tako poseben teden, ki ga je ločil od njegovih težko pričakovanih sanj? Kot črtanje dni na koledarju: vsak dan je bil bližje zmagi. Suzukijev dirkač je v svojem stilu užival v slehernem trenutku.

“Ihte ni bilo, toda vsak del mojega telesa je stremel k temu, da dobro opravi svoje delo in da s tem v nedeljo v Valenciji uresničim svoje sanje, da se ne bi zgodba prestavila na zadnji krog v Portimau,” je smejoč priznal Joan Mir. “Ni šlo za obsedenost, ampak stalno prisotno misel. Poleg borbe na progi, je prisotna še ta bitka z nevidnim tekmecem, Coronavirusom, ki odžira veliko energije. Želel sem zaključiti bitko za naslov v Španiji, namesto da bi čakal še en teden.”

“Za osvojitev naslova ni treba storiti ničesar drugega kot to, kar sem počel do sedaj,” sem si ponavljal.” To je vedno lažje reči kot narediti, saj je vedno zapleteno. “Dobro se spominjam, kaj mi je bilo potrebno, da osvojim naslov Moto3 leta 2017. Zamudil sem prvo možnost na Japonskem in nisem želel ponoviti teh senzacij. V tednu med dirkama v Valenciji sem se soočil z nekaj več izkušnjami in bil pri tem pozoren na vsako podrobnost.”

Do dirkanja ima značilen odnos, ki ga je zaznamoval že od njegovih prvih korakov na dveh kolesih; trdno prizemljen, z očmi usmerjenimi v svoje sanje.

Zanesljiv, vedno blizu vrhu. Foto: Monster Energy

“‘Če bomo še naprej delali vse tako kot doslej, nam ni treba skrbeti. Paziti moramo na vse podrobnosti’, to je bila moja mantra, notranja vedrina pa izvira iz zavedanja, da na koncu … Če nam uspe zmagati, bo to fantastično. Če pa nam ne uspe zmagati, bo še vedno v redu. Pritisk? Zagotovo smo pod pritiskom. To je za profesionalnega športnika normalno, ne samo med dirkalnimi vikendi, ampak je to dober pritisk. Je pa tu še en resen pritisk, ki obstaja; to je boj staršev, ki se v teh še posebej težkih gospodarskih razmerah, ki jih je prizadela pandemija, trudijo domov prinesti dostojno plačo, ali strah tistih, ki se v bolnišnici borijo s Covidom.”

Letošnje svetovno MotoGP prvenstvo pripada novemu fantu. Na začetku sezone nihče ne bi stavil na voznika Suzukija, ki šele pet let nastopa v GP, od tega dve leti v najprestižnejšem razredu.

Vendar, kdo je ta visok in nasmejan fant, ki se je leta 2016 pridružil GP karavani, 2017 osvojil naslov svetovnega prvaka v Moto3 razredu, pri tem zmagal na 10-ih dirkah in leta 2019 s tovarniškim Suzukijem debitiral v razredu MotoGP in to po le enem letu v Moto2? Kdo je Joan Mir, 23-letni španski fant z Mallorce, ki je po Kevinu Schwantzu in Kennyju Robertsu mlajšemu, zadnjih dveh zmagovalcih svetovnega naslova s ​​Suzukijem v letih 1993 in 2000 osvojl letošnjo prestižno nagrado?

Vzhajajoča zvezda – od surfanja do šole Chicha Lorenza in osvojeni naslov iz leta 2017

Rojen je bil leta 1997 v Palmi de Mallorci v običajni družini. Njegov oče Juan je imel v mestu trgovino z rolkami in surf deskami, medtem ko je bila mati Ana notranja oblikovalka. Otroštvo je preživel v stilu kalifornijskega fanta, uživajoč v soncu, morju in deskah. Prvič se je na motocikel usedel šele pri 6 letih, kar je po današnjih merilih precej pozno. Strast do hitrosti in motociklov prihaja s strani strica Joana Perellója, navdušenca nad vodnimi skuterji in dirkača v španskem CEV prvenstvu.

Chicho Lorenzo, oče Jorgeja Lorenza, se dobro spominja toplega in sončnega dne pred 13 leti, ko se je Joan skupaj z očetom Juanom pojavil v njegovi dirkalni šoli na Mallorci. “Joan je že na začetku pokazal prirojeno nadarjenost za vožnjo z motorjem, kot tudi izogibanje trdi disciplini, ki jo zahteva šola. Medtem ko so drugi otroci resno jemali

treninge, z namenom, da bi postali profesionalni dirkači, se je Joan želel le zabavati.”

Analitičen pristop in predanost delu so odlike svetovnega prvaka. Foto: Monster Energy

“Dirkanje mi je bilo všeč, vendar še nisem razmišljal, da bi postal profesionalni motociklist. Zadeve nisem jemal preveč resno, zame je bilo pomembneje uživati ​​v vožnji,” nam zaupa Joan. V Chicovi šoli je zdržal le dve leti. Presenetljivo je, da je zatem prosil svojo družino, naj mu priskrbi osebnega trenerja, saj je hotel nekaj več, nekaj drugačnega. Smo v letu 2009 in Joan Mir je že imel svojega idola: Valentina Rossija.

Ob podpori Danija Vadilla, družinskega prijatelja in predstavnika Balearske motociklistične zveze, je Joan, preden je začel dirkati na CEV, nastopil na Balearskem prvenstvu.

“Spominjam se tistih dni. Želel sem si zmagati na državnem prvenstvu, ker moja družina ni mogla plačati 200.000 ali 300.000 evrov, da bi lahko tekmoval,” prizna Mir, “To je bil pritisk, ne pa to zdaj. To je bil čas, ko sem se naučil hitro prilagajati novim motociklom. Vsako leto drugemu, saj sem se zavedal, da če ne bom zmagal, je zame igre konec. Nikoli nisem vozil istega motocikla dve sezoni zapored. Edina izjema sta ti dve leti v Suzuki MotoGP”.

Mladi dirkač je pritegnil pozornost Paca Sancheza, menedžerja Mavericka Vinalesa. Prelomnica njegove kariere je bil wild card v Le Mansu leta 2015. Sedemnajstletnik je nastopil v ekipi Manchedo, ekipi z najskromnejšim proračunom. Ni poznal francoske proge, a vedel je, da je to njegova priložnost, ki je ne sme zamuditi. “Zamudil sem več treningov, saj je bil motocikel vedno pokvarjen, mehaniki pa so ga morali ves čas popravljati, a sem se dirke vseeno udeležil, čeprav nisem vedel, kaj lahko pričakujem od njega. Spomnim se, da sem moral slediti drikačem pred seboj. Pri sebi sem štel ‘ena, dve, tri’, preden sem za njimi začel zavirati, ” mi je nekoč zaupal Joan. Tisto nedeljo se je impresivno vrnil, a ko je končno prevzel vodstvo, je padel, kar je šlo pripisati neusklajenemu motociklu. V boksu je zajokal kot otrok, saj je mislil, da so njegove sanje končane. A zgodilo se je ravno nasprotno. Opazil ga je Christian Lundberg iz Leopard Racinga, ki mu je za naslednje leto ponudil svoj prvi nastop v svetovnem Moto3 prvenstvu.

Dirkač iz sosednjega stanovanje – prizemljeni prvak

Ko se spomnite na Phillip Island leta 2017, kdo je fant, ki je postal svetovni prvak v Moto3? Kako se vidite danes? “Vidim mladega fanta, vidim sebe. Imel sem manj izkušenj, a iste sanje, enake vrednote,” se nam sramežljivo, a sladko nasmehne Joan Mir, ki si niti pod razno ni mogel predstavljati, da bi mu lahko samo tri leta kasneje uspelo doseči isto stvar, vendar tokrat na elitni ravni in to s tovarniško ekipo, ki je s Kennyjem Robersom nazadnje slavila leta 2000.

36,Joan Mir,Team SUZUKI ECSTAR,Suzuki,MotoGP,AGV,Dainese,Monster,

Kako bi se opisali? “Sem umirjena in iskrena oseba, ki hoče biti to, kar je. Ne maram tistih, ki si dajejo umetno podobo. Imam se za dokaj normalno osebo in uživam v tem, kar počnem. Seveda dirke na nek način niso normalno delo, se pa vidim kot oseba, ki gre v službo in se po opravljenem delu vrne domov. Srečo imam, da lahko počnem tisto, kar mi je najbolj všeč. Ko ne dirkam, najraje preživljam svoj čas s punco Alejandro in tremi psi. Živim v Andori, kjer treniram v telovadnici in kolesarim v gorah. V diskoteke ali restavracije ne zahajam rad. Raje sem doma in gledam televizijo z Alejandro. Imam ožji krog prijateljev in zame je družina na prvem mestu.”

“Sem redoljuben. Vse mora biti “popolno” … Ne razumite me narobe. Sploh se ne vidim popolnega. Sem marljiv delavec in glede sebe dokaj perfekcionist. Še vedno sem mlad, vendar mislim, da se pravilno spopadam z življenjem in stvarmi. Imam se za dokaj skromno osebo, ki rada posluša ljudi, zlasti tiste, ki vedo več kot jaz. Veliko poslušam; smatram, da je to osnova za uspeh, ki se, vsaj tako se zdi, prihaja. “

Poslušanje, učenje in opazovanje, skupaj z njegovim naravnim talentom, so ključ do Joanovega uspeha. Kar me pri njem najbolj navdušuje je ravno njegova zrelost in njegova prizemljena osebnost.

“Joan Mir je neverjeten talent in po mojem mnenju je zelo zrel in izkušen, nenazadnje je to šele njegova 5. sezona v GP, druga v MotoGP, z enim samim letom v Moto2,” pove 9-kratni svetovni prvak Valentino Rossi. “Na začetku sezone nanj ni stavil nihče, moram pa povedati, da se je na zadnjih dirkah v lanski sezoni zelo izboljšal, na zimski preizkušnji pa je pokazal močan tempo. Če zmaga, si to zasluži, saj je bil najbolj dosleden, kar je zelo pomembno. Res je, da je doslej v tej sezoni zmagal le na eni dirki, a že v Avstriji je bila dirka prekinjena zaradi velike nesreče, v katero smo bili vpleteni vsi, sicer bi lahko tam zmagal. Tako da, Joan Mir je “presenečenje”, ki si 100-odstotno zasluži naslov “, je na predvečer velikega dne izjavil The Doctor.

Rossijevo občudovanje je seveda več kot vzajemno. “Izjemno občudujem Valentina Rossija za vse, kar počne na stezi in izven nje, saj vse, kar počne, počne dobro. On mi je vzor, imava pa vsak svojo osebnost. Ohranjam svoj jaz, tudi od nedelje naprej, ko sem osvojil svoj prvi MotoGP naslov. Bil sem zelo vesel, a še naprej ostajam to, kar sem. Nisem se spremenil,” prizna Mir.

Joan Mir – učni proces

“Nekega dne mi je Kevin Schwantz rekel: ‘Všeč mi je tvoj agresiven slog vožnje, vendar bi moral biti bolj gladek.’ Poslušal sem njegov nasvet in razmišljal o njem,” nadaljuje Joan Mir. ” Res je, trdo zaviram, vedno sem in to je značilnost mojega sloga, toda v svoji lanski sezoni sem to uvidel, da se mi v MotoGP s Suzukijem tak način ni obrestoval. Moral sem postati bolj tekoč. Veste kaj? »Lažje postanete bolj gladki, ko ste agresivni, kot pa obratno. Tako sem se naučil voziti Suzukija agresivno, a tekoče, kot to rad pove vodja ekipe Davide Brivio. Kot bi igral violino; z močjo, natančnostjo in iskanjem določenega ritma, ki teče.”

Njegov slog je med prvimi opazil Kevin Schwantz. Foto: Monster Energy

Zrel na progi, kot bi se rodil z dvema kolesoma namesto z dvema nogama. Odločen kot vsak prvak – s skromno, a izjemno odgovorno držo: Joan Mir posluša ljudi okoli sebe, zlasti tiste bolj izkušene, nato pa se sam odloči. Kot se je zgodilo, ko je imel na mizi dve ponudbi za pridružitev MotoGP: eno od Honde, drugo od Suzukija. V Hondi bi se pridružil vladajočemu svetovnemu prvaku Marcu Marquezu na potencialno zmagovalnem motociklu, vendar z astronomskim pritiskom, saj bi šlo za nenehno primerjanje z glavnim zvezdnikom in rojakom. Na drugi strani pa je bil Suzuki z bolj sproščeno atmosfero. Projekt, s katerim se je imel možnost skupaj razvijati. Bolj igra na srečo, saj Suzuki ni bil zmagovalni motocikel. Šlo je za pogumno odločitev, ki pa ni bila sprejeta brez tehtnega premisleka. S Suzukijem, ki ga vodi Davide Brivio, je bila ljubezen na prvi pogled. Kot je izjavil sam Brivio: “Verjel sem v Mirov talent, toda najbolj mi je bilo všeč, ko se je odločil, da se bo pridružil Suzukiju in to tako, da je zavrnil Hondino ponudbo. Vsi vemo, kaj to pomeni. Izbrala sva drug drugega. Gre za popolno poroko”.

“Če pogledam nazaj, moram priznati, da sem moral imeti pogum, da sem se odločil za nekaj takega, a poglejte me zdaj. Vedel sem, da bom zmagal, to je bil cilj, vendar nisem pričakoval, da mi bo to že uspelo drugo leto. Suzuki je družina, zelo dobro se razumem s svojo ekipo, saj menim, da hočejo zame in za Suzuki le najboljše. “, obrazloži Mir in nadaljuje. ” Sezona 2019 je bila pripravljalna. Letos smo lahko videli rezultate. Prilagodil sem svoj slog vožnje in po težkem štartu [dve ničli in 5. mesto ”] na Štajerskem naredil preskok. Na dirki sem bil resnično tekmovalen in se boril za zmago, a šele po Misanu in Barceloni sem spoznal, da morda na Štajerskem nisem bil samo hiter, ampak bil sposoben ohraniti ta občutek na motociklu. Zame je to bil trenutek, ko sem začel razmišljati, da imamo priložnost osvojiti naslov.”

Joan Mir – Svetovni prvak

“Na progi sem bil videti miren in sproščen. Pogledal sem. V sebi nisem bil miren, bil sem pod pritiskom. Bil sem zelo živčen, saj je osvojitev naslova nekaj, za kar sem se boril vse življenje. Od svojega desetega leta naprej. Resnica pa je, da je bilo letošnje leto težko. Nismo imeli samo pritiska na progi, imeli smo ga doma, saj smo morali paziti, da ne dobimo virusa, zato je bilo vse skupaj še posebej težko obvladovati. Težko je opisati, kako je pandemija vplivala name. V svojo vsakodnevno rutino sem uvedel strog protokol, strožji od protokola MotoGP. Nikoli pa ne veš. Covid je bil moj prvi tekmec letos in ta naslov je posvečen vsem, ki so v pandemiji izgubili družinskega člana ali prijatelja,” zaključi Španec.

Svetovni prvak, ki je v resnici fant iz sosednje ulice. Foto: Monster Energy

“Na cilju sem začel jokati in se nisem mogel ustaviti. Šlo je za mešanico solz in smeha. Kot da bi mi z ramen padlo vse, za kar sem garal in se žrtvoval. Ne samo jaz. Tudi moja družina, zato da smo lahko prispeli tja, kjer smo zdaj: campeón del mundo!”

Joan Mir je prvi dirkač Suzukija po letu 2000, ki je osvojil krono v premiernem razredu in se s tem pridružil elitnemu seznamu, v katerem so zapisani legendarni Barry Sheene, Marco Luchinelli, Franco Uncini, Kevin Schwantz in Kenny Roberts Jr.

Za Španca je bila to uspešno opravljena misija. Ne samo to. Če Joan Mir v nedeljo v Portimau na zadnji dirki sezone ne bo zmagal, se bo, z le eno letošnjo zmago, v zgodovino zapisal kot prvak premiernega razreda z najmanj zmagami in s tem premagal rekord, ki ga držijo Leslie Graham (1949), Umberto Masetti (1950 in 1952) in Nicky Hayden (2006), ki so svetovni naslov osvojili le z dvema zmagama.

Joanova  lista želja

Na vrhu Špančeve lestvice želja je bila zmaga na svetovnem prvenstvu MotoGP. Opravljeno! Kaj je naslednje? “Želim si osvojiti vsaj nekaj svetovnih naslovov in se nato upokojiti, ko več ne bom tako hiter in se vrniti k življenju ob morju. Rad bi imel čoln, jadral in se učil loviti ribe”.

Šampion, kot je on, bi s svojim statusom lahko pomislil na kakšne prestižne vile na otoku, čudovite avtomobile ali počitnice na eksotičnih destinacijah. No, Joan Mir sanja o jadranju, tako kot vsak običajen človek, še posebej, če prihaja z Mallorce.

Primož Jurman

Foto: Monster Energy