Leto se hitro obrne in oktober se je bližal. Z oktobrom natančneje med 23.10. in 26.10. se je odvijala tretja edicija Malle Mutorja v Riminiju. Po lanski drugi ediciji smo bili vsi trije Slovenski udeleženci sklepčni, da se letos spet vrnemo.

Po prijavi na dogodek v mesecu Aprilu saj je zgodnja prijava ugodnejša je mene zgrabilo v hrbtu, Hernija. Dva mesec se nisem usedel na motor. Poletje je hitro minilo in Septembra me je moja Hernija spet prišla pozdravit. Težko je bilo, glava je vse bolj mislila na Malle Mutor a telo še ni bilo pripravljeno. Deset dni pred odhodom sem bil že skoraj ok a še vedno v strahu, da se mi stanje spet ne poslabša.

Prišla je sreda 22. 10., ko smo nalagali motorje, saj smo želeli letos v četrtek kar zgodaj štartati iz Kopra proti Riminiju. Letos je organizator povečal razpoložljivo število mest iz lanskih 200 na 300 motociklov. Lani nas je bilo 15 udeležencev iz drugih evropskih držav. Letos pa kar 52.

V Rimini nas je iz Slovenije odšlo šest. »Posadka« prvega kombija je bila enaka lanski  Honda Africa TWin 1100, BMW F 800 GS in KTM 690R. V drugem kombiju pa podobno dva dvocilindraša – Ducati Desert X in en KTM 690R.

Klasično potovanje po Italijanski avtocesti z postanki za kavico je hitro minilo in v zgodnjih popoldanskih urah smo bili že v Riminiju. Kombije smo parkirali pred hotelom, razložili motorje, odnesli potovalko v sobo in se z motorji odpeljali v bivouac po štartne številke, nalepke s številko za klic v sili in priročno darilce ki je letos bilo osnovno orodje za na motor katero vedno prav pride.

Po opravljenih vseh formalnostih smo motorje odpeljali v park ferme in si ogledali štante v bivaku. Na štantih so bili ponudniki dodatne opreme za rally raid turizem. Ponudniki vzmetenja, navigacije, road bookov, avspuhov, offroad pnevmatik… Seveda niso manjkali niti zastopniki motorističnih blagovnih znamk katere so uveljavljene v off-road sgmentu. Beta je ponujala testne vožnje po motokros progi katera je bila zgrajena za event ob bivouacu. Aprilija pa polurne vodene ture z njihovim paradnim offroad modelom Tuareg 660.

Ob 19.00 smo imeli pol urni breefing za prvi dan raida, kjer so povedali kje bomo vozili in na katerem kilometru so nevarnosti. Po brifingu še večerja in počitek. Pred počitkom nam je organizator poslal še GPXe na telefone tako, da smo bili pripravljeni na štart.

Četrtek 5.50 zazvoni budilka, 6.20 smo že na zajtrku. Za zajtrk se je treba dobo najesti, saj bo dolg dan pred nami. Po zajtrku se oblečemo v opremo in se sprehodimo do motorjev. Ob osmih smo že na štartni rampi. Zapeljemo se preko in kmalu smo na vstopu na plažo. Mivka je pred nami. V glavo pridejo spomini od lanskega leta. Letos z večjim optimizmom, saj je mivka bolj mokra in na motorju imam 100% offroad gume.

Plaža je postala letos mala malica. Če povem po pravici se mi je zdela dosti krajša kot lani, saj smo jo vsi odpeljali gladko in brez težav. Po plaži nas je čakala trasa dolga 240 kilometrov. Prvi dan smo šli proti jugu v pokrajino Marche. Prav tako kot lani sta bili trasi dve. Soft in hard. Trasi sta se pepletali in tako si se lahko odločil med traso kateri odsek bi rad odpeljal. Ker je hrbet dobro delal in telo je bilo podkurjeno z adrenalinom sem se odločil za hard. Prva dva odseka hard sta mi bila poznana od lani. Da pa ni bilo vse isto je na polovici dneva začelo rahlo rositi. S prva ni bilo moteče oziroma super je bilo, saj ni bilo praha na makadamih a slika se je obrnila ko je začelo mal močneje rositi. Prišli smo na hard kateri je bil pol blata in za neizkušene peklenski ter neprevozen. Ob 14ih smo prišli do gostilne kje je bilo organizirano kosilo. Dobro smo se okrepčali in nadaljevali z vožnjo v suhem a hladnem vremenu. Ob 18ih smo se pripeljali do hotela, se preoblekli ter stuširali in odhiteli na brifing ob 19ih. Po brifingu je sledila še večerja in počitek.

Sobota, dan kateri nam je prinesel čisto novo in nepoznano traso. Tokrat se trasi soft in hard nista prepletali. Štart je bil seveda skupen a tokrat smo plažo vozili v nasprotni smeri, kar je bilo še bol zanimivo, saj nam je jutranje sonce svetilo v hrbet. Dva sva se odločila da zagrizeva v hard traso.  Dohitela sva skupinico petih KTM 690R in z njimi prevozili velik del dopoldneva. KTMi so imeli kar hud ritem in z veseljem seva jim sledila. Trasa je bila tehnična a še vedno kar hitra. Res sem užival. Adrenalin je bil na višku. Po postanku za dolivanje goriva in kratki pavzi z energetsko ploščico sva z kolegom nadaljevala u istem ritmu. Trasa je hitro postala zahtevnejša in enosledna oz. single track. Prišli smo do strmega in razritega blatno kamnitega klanca kjer je bil manjši zamašek. Trije motorji so ležali po tleh. Ko se je steza spet sprostila sem bil jaz na vrsti. Adrenalin še ni popustil in ne vem zakaj sem štartal kar v drugi prestavi in si pomagal s sklopko. Veselja je bilo hitro konec. Sklopka ni zdržala. Kar na enkrat sem se moral soočit z mojo neumnostjo. Ko sem dojel da sem obstal in sam si ne morem pomagati je bilo potrebno poklicat emergency call oz. številko katero ti da organizator in jo moreš imet nalepljeno na motorju.

Preko Watshapa sem poslal mojo lokacijo in v roku dveh ur sta prišla dva od organizatorja z motorji po mene, da sta me odšlepala do glavne ceste, kjer sem počakal organizatorjevo vlečno službo. Z motorjem na prikolici in še z dvema sotrpinoma kateri so imeli težave z pnevmatikami smo se vračali počasi nazaj v bivouac v Rimini. Po poti smo si izmenjavali izkušnje in po tihem sem razmišljal kako bom lahko rešil še zadnji dan raida.

V Rimini smo se vrnili šele ob osmih zvečer. Motor sem parkiral v parc ferme in odhitel do organizatorja. Spomnil sem se, da je bilo mogoče najeti motorna kolesa znamke KOVE. Srečo sem imel, rezervni Kove 800 je bil prost. Z italijanskim predstavnikom znamke Kove sem se dogovoril, da se dobiva ob 7.30 v parc fermeju.

V parc fermeju me je čakal povsem originalen Kove 800. Ni imel niti ščitnikov rok, ne ne vem kakšne šus plate. Obut je bil v terenske gume, katere so bile že na pol obrabljene. Za povrh je imel ta nizek sedež, kar seveda z mojih 190 cm višine ni kar bi si človek želel. Ampak ne glede na to, mi bo ta motor rešil dan.

Dobim vsa potrebna navodila, motor zgleda zanimiv. Italijanski zastopnik mi pove, da so gume na 1,5 bara in naj ne skrbim za platišča, da so dovolj trda in zdržijo marsikaj.

Nedeljska trasa je bila krajša cca 130 kilometrov. Vozili smo po suhem in precej kamnitem terenu. Hard odseki so bili kratki a za to tehnično precej zahtevni.  Kove me je iz kilometra v kilometer presenečal. Motor je lahek, okreten in presenetljivo vodljiv ter tudi na asfaltu mu ne zmanjka moči. Za konec današnje trase je letos organizator pripravil še progo oz. poligon, kateremu v Italiji pravijo »fetuciato«. To da ni bil preveč enostaven sta bila vmes tudi dva strma klanca

V bivuac smo se vrnili že ob 13ih saj je bila danes trasa krajša. V bivuacu nas je čakalo kosilo v okviru eventa. Po kosilu smo pozdravili nove in stare prijatelje iz Malle Mutorja, naložili motorje in odšli na pot proti domu.

Spet navdušeni in polni vtisov norega podaljšanega weekenda smo vsi sklepčni, da se naslednje leto spet prijavimo na dogodek. 

Besedilo: Matjaž Benedetti, Foto: Malle Mutor – organizator