Ženska sama, pa z motorjem na dolgo pot skoraj do Kitajske?! Sliši se noro kajne? Podvig, ki se ga je lotila Gordana Zalar, ki sicer živi na Zaplani nad Vrhniko je res nekaj posebnega. Ves čas je verjela, da ji lahko uspe kljub vsem preprekam, ki jih že pred odhodom ni bilo malo. To kar se ji je dogajalo po poti je pa tako ali tako epska zgodba. Upamo, da boste vsaj delček te zgodbe doživeli tudi z branjem tega intervjuja, ki je nastal nekaj tednov po tem, ko se je polna energije vrnila domov.

Se nam lahko na kratko predstavite in zaupate zakaj ste se odločili za ta podvig z motorjem in povsem sami?

Z motorji sem na tak ali drugačen način povezana že dolgo časa. Od malega so mi bili všeč, predvsem zato, ker mi predstavljajo svobodo (na primer en navdih je tudi film Goli v sedlu). Močno se me je dotaknil tudi film Motoristov dnevnik, posnet po resnični zgodbi. In tudi v tistem filmu sta dva prijatelja potovala z motorjem in se trudila za dobro.

Je pa tako vse skupaj malo nenavadno. Na primer eno leto predno sem naredila izpit za motor, mi je sosed prodal čelado, se pravi še preden sem zares vozila. To je bilo pred osmimi leti, ko sem pri svojih 49. letih naredila izpit pa sem odločno krenila na mojo motoristično pot. Prekinila sem varčevanje za penzijo in s privarčevanim denarjem naredila izpit, kupila rabljen motor (kasneje pri mehaniku izvedela, da je bil sestavljen iz dveh motorjev) in najnujnejšo motoristično opremo.

”Ideja za projekt, ki sem ga ravno izpeljala pa je nastala pred štirimi leti, ko sem razmišljala, da bi po prevoženem moto Maroku s svetovnim popotnikom Zvonetom Šerugo, nadaljevala pot in z motorjem prevozila tudi Kirgizistan, Tadžikistan, Uzbekistan, Turkmenistan, Iran, Turčijo, Bolgarijo in seveda nam bližnje Srbijo, Hrvaško in Slovenijo. Nekako me je vleklo na vzhod. Tako sem najprej iskala nekoliko bolj organizirane skupine a na koncu kot vidite na pot zapeljala kar sama.  Poljska agencija naj bi mi motor odpeljala v Biškek v Kirgizijo, mene pa letalo in od tu naj bi štartala 11.000 km dolgo pot do doma za dober namen. Cilj poti je bil prevoziti Svilno cesto v Tadjkistanu. Zaradi vseh zapletov in vojne v Ukrajini žal to ni bilo mogoče izpeljati. A vseeno nisem odnehala in iskala druge rešitve. Sama ideja, tista iskra, da se odpravim na vzhod po poteh kjer so pred stoletji tovorili dobrine iz daljnega vzhoda pa je nastala, ko sem slučajno srečala starejšega motorista iz Skandinavije in se zapletla v pogovor in me je navdušil nad Pamirjem. Ta cesta je vedno povezovala vzhod in zahod in ta zgodba me je tako navdihnila, da je želja v meni gorela kot ogenj. Sem se pa odločila da s tem mojim podvigom skušam nabrati tudi nekaj finančnih sredstva za Gozdno šolo Hosta. Vedno imamo možnost izbire med tem ali bomo delali dobro ali slabo. Jaz sem se odločila za dobro.

Koliko časa so trajale priprave, kaj je bilo najbolj zahtevno?

Intenzivne priprave so trajale eno leto. Podala sem se namreč v popolnoma nove vode. Že samo izbrat motor in minimalno opremo ki je potrebna za na tako pot ni bilo lahko. Glede na vse različne zadeve ki jih ponujajo motoristične trgovine, je res izziv. A to je vseeno skorajda najlažji del. Zares zahtevna je organizacija poti oziroma načrtovanje. Dogovarjanje s poljsko agencijo za prevoz motorja do Biškega v Kirgiziji, letalska vozovnica, informacije kako s trajektom preko Kaspijskega morja, zavarovanje za ”Stan” države, vize, vse to je terjalo veliko energije in časa. Poleg tega sem bila zasedena še z zagonom dobrodelne akcije Hektar obilja. Torej od kreacije logotipa, nastavitev spletne strani, promocijskega videa, pogodbe s telekomunikacijskimi operaterji, montažo kratkih filmčkov, fotografij in zapisov na facebook strani akcije Hektar Obilja.

Katere države ste obiskali in kaj je bilo tisto, ki je na vas pustilo najmočnejši vtis?

Glede na svetovno situacijo in vojna žarišča, se je plan poti kar precej spremenil. Vse je bilo prilagojeno temu kdaj dobim rusko vizo, ki sem jo na koncu čakala več kot dober mesec. Tako sem 20. avgusta končno štartala od doma. Že kar malo prepozno za Tadjikistan. Cilj je bil še vedno enak, prevoziti pamirsko svilno cestro v Tadjikistanu, čez najvišji prelaz Ak-Baital, visok 4.655 m.

Pot me je na motorju na koncu vodila skozi Hrvaško, Srbijo, Bolgarijo, Turčijo, Gruzijo, Rusijo, Kazahstan, Uzbekistan, Tadjikistan in Kirgizistan.

Najmočnejši vtis, tisto kar si bom res za zmeraj zapomnila, kar se je vame vtisnilo kot pečat pa je to, da so povsod prijazni in gostoljubni ljudje. Se čudijo, si želijo fotografirati s tabo so radovedni. In večina jih ve kje je Slovenija. Redko, da so jo zamenjali s Slovaško. Zelo pogosto sem imela občutek nekega spoštovanja in poguma v očeh in besedah ljudi, ko te vidijo samega na motorju tako daleč o doma. Kot, da bi me hoteli vzet pod svoje okrilje.

A tako v nekaj besedah po posameznih državah in najbolj zanimivih krajih lahko takole strnem vtise: Turčija: Istanbul in Cappadocia, druženje, raziskovanje, užitek in odprtost ljudi. Gruzija: Najboljše sem se počutila v mestu Batumi kjer je prijetna ”vibra” ki te kliče h počitku. Rusija: Astrahan, kjer se Volga izliva v Kaspijsko morje zaradi lepote in mogočnosti reke. Kazahstan: Majhno mesto Aralsk, kjer sem obiskala šolo sredi puščave, sicer mrzel in vetroven del poti. Bočni veter je tako močan, da sem bila z motorjem dostikrat kar nagnjena ko sem se peljala po cesti. Velik del poti sem peljala skozi Uzbekistan kjer je bilo zelo prijetno v mestih Khiva, Buhara, Samarkand. Ti kraji imajo enostavno prijetnost in lepoto starodavne Perzije. Tadjikistan: Murghab, mesto kjer sem doživela gostoljubje sredi ničesar. Nepozabno lepa je bila modrina jezera Karakul kjer se ne moreš nagledat te modrine in ostrih vrhov okoliških hribov pokritih s snegom. Kirgizistan: Bokonbayevo, to je kraj kjer bi lahko živela, jezero Issyk Kul je veliko kot morje in obdano z visokimi gorami. Vasica pa umirjena, ljudje so prijazni si med seboj pomagajo, nekako tisti pravi turizem še ni prišel do njih in je pristnost ljudi in kraja res tista prava.

Kako je bilo s tehniko, je motor dobro delal, ste potrebovali pomoč na cesti, kako je bilo z vremenom in zahtevnostjo vožnje?

Motor, moj dragi jekleni konjiček Suzuki V-Strom 650, letnik 2017 je delal odlično. Verjamem, da če bi bila boljša motoristka, tudi manjše težave s puščanjem olja na sprednjih vilicah ne bi bilo saj bi se lažje izognila kakšni jami na cesti. Glede na to, da sva prevozila približno 900 kilometrov po resnično slabih cestah od skupnih slabih 18.000 kilometrov, se je fantastično izkazal. Moram pa priznati, da sem imela z vremenom veliko srečo, ni bilo dežja, ki bi me močil in povzročal težave na poti. Čeprav je bilo zahtevno, mi bo za vedno ostala v spominu vožnja po pamirski cesti v mesečini v hladnem vremenu pri skoraj ničli. Najbolj zahteven del poti pa je bila vožnja približno 150 km čez Talvidaro v Tadjikistanu. No, pa vso opremo, in rezervne gume sem seveda morala voziti s sabo.

Peljali ste skozi območja, ki so na seznamu nevarnih lokacij zaradi različnih konfliktov, kako tam živijo ljudje, kakšno izkušnjo imate?

Ja nekako najbolj nevaren del poti naj bi bil v Rusiji v pokrajini Degastan in Čečeniji. Skozi Degastan sem imela le tranzit, na kontrolnih točkah so bili policisti in vojaki in moram priznati, da so bili zelo prijazni. Nisem imela slabe izkušnje.

V Čečeniji sem dvakrat prespala v istem kraju, 65 km od glavnega mesta Grozni. V Čečeniji je vse urejeno in lepo, veliko pa je kontrolnih točk. V mestu ni bilo kaj posebnega, vendar izven glavnega mesta pa res nisem imela prijetnega občutka. Ljudje so sicer prijazni a bolj zadržani. Neprijetne so tudi kontrole kjer oboroženi moški v uniformah nadzirajo ceste.

Meja med Ak-Bajtalom v Tadjikistanu in mestom Sary-Tash v Kirgiziji se je med potjo zaprla. Priznam, da me je stisnilo v želodcu, ko sem pomislila, da bo potrebno po isti težki poti nazaj a smo kasneje izvedeli, da se je meja zaprla samo za domačine. Ni prijeten občutek, ko vidiš da sta državi v sporu. Ljudje pa prijazni in gostoljubni v obeh državah. Za turiste je bila odprta, vendar si moral pridobiti dovoljenje s kirgizijske strani, kjer si na njihovi meji moral biti na seznamu, sicer te niso spustili prek meje.

Kaj sedaj, kako se po tako epskem potovanju sploh lahko navadite na naš vsakdan? Ali te takšna pot spremeni?

Težko opišem. Na poti sem se enostavno počutila bolj odprto, sproščeno, radovedno, umirjeno in lahkotno. Vsak dan sem doživljal kot sproti kot dogodivščino. Nove izkušnje, težave oz. izzive pa sem sproti reševala brez pritiskov in nekih napetosti. Vse se je nekako sproti urejalo. Vmes  je oživel občutek, da bi lahko pot nadaljevala še celo leto. Nekako padeš v neki naravni lahkotni ritem.

Ko sem prišla domov, sem imela občutek kot, da sem strmoglavila iz nekega drugega sveta nazaj k nam. Dva dni sem imela tudi res hud glavobol, kar težko preklopiš na okolje, ki ga sicer poznaš. Všeč mi je, da je v meni še vedno neka lahkotna ustvarjalna energija. Včasih se mi zdijo celo neke malenkosti smešne, za katere zapravljamo čisto preveč energije in časa.

Bomo lahko kje poslušali potopisna predavanja?

Zagotovo, že sedaj ste vabljeni, da spremljate objave in najave na facebook strani hektar obilja. Potopisna predavanja pa bom pripravila od januarja prihodnje leto dalje, tudi to je zame novo področje in se veselim, da bom lahko delila izkušnjo srečanj z ljudmi. Bi pa ob tej priložnosti pozvala vse, ki želijo prispevati za sodelovanje v akciji “HEKTAR OBILJA” kjer bodo zbirali denar za nakup parcele v velikosti vsaj enega hektarja s poslopjem za Gozdno šolo Hosta, ki s pozitivnim pogledom na svet osvešča otroke, mlade in odrasle, da bi obudili prvotno bit človeka, se notranje spoznali ter se povezali z naravo in se naučili živeti obilje. Pomagate lahko tako da na SMS pošljete 1919 hektar5 in boste darovali 5 evrov. Vsak prispevek šteje.

Za konec še zelo osebno vprašanje. Kaj je glavno sporočilo, ki ga črpate iz tega potovanja?

Moč in lepota življenja je ravno v spoštovanju, povezovanju, sodelovanju, in delovanju v skupno dobro. Ko skupaj prispevamo k ustvarjanju nečesa veličastnejšega, se počutimo koristni in smo v doprinos lepši celoti. Takrat resnično lahko gradimo mostove. To je tisto kar je bistvo vsega.

Peter Kavčič

Foto: Osebni arhiv Gordana Zalar