Aprilia Tuono je vse od svojega prihoda na trg v letu 2002 motocikel, ki je navduševal predvsem največje poznavalce in ljubitelje motociklov. Vprašanje za milijon dolarjev pa je, zakaj na cestah ne mrgoli Tuonov. Navkljub velikim športnim uspehom, kakovostnim komponentam in atraktivnem dizajnu, se Aprilia v smislu prodajnih številk nikoli ni uspela postaviti ob znamkam kot je na primer Ducati. Morda bi odgovor lahko našli v kakšni mali šoli marketinga. Aprilia se namreč nikoli ni pretirano agresivno promovirala. Da so se v tem smislu nekoliko precenili nenazadnje priznavajo tudi sami.

A pustimo posel ob strani. Nenazadnje gre pri Tuonu za motocikel, ki je v začetku tisočletja praktično potolkel takratno konkurenco. Komponente kot so aluminijast okvir, USD vilica, Brembo zavore, aluminijasta nihajka in fantastičen dizajn, so bile takrat izključna domena superšportnikov, ki pa so bili v primerjavi s Tuonom bistveno dražji.

Če so bili takratni streetfighterji in ‘power nakedi’ zgolj zadušene sence svojih športnih bratov, pa je bila Aprila Tuono takrat resnično samo slečena sestra brutalne RSV-R.

Aprilia Tuono (2002 – 2005)

Prva generacija Tuona, kot marsikatera naslednja, svoje korenine vleče neposredno iz modela RSV Mille (1998-2003), s katerim si deli okvir, motor in zavorni sistem. Tudi sicer je glavnina sestavnih delov identična tistim na modelu Mille. Pogonski agregat prihaja iz avstrijskega Rotaxa, gre pa seveda za motor, ki je poganjal tudi številne druge Apriliine modele (Caponord, Falco, Futura). Motor z valjema na V in 60-stopinjskim kotom med njima ima 990-kubičnih centimetrov delovne prostornine, dvojne odmične gredi, dvojne izravnalne gredi, 4-ventilsko tehniko, elektronski vbrizg goriva, po dve vžigalni svečki na valj in 2 v 1 izpušni sistem. V serijskem Tuonu ta agregat razvije spoštljivih 125 ‘konjev’ in 101 Nm navora. To so že sami po sebi kar konkretni podatki, na cesti pa je to dovolj, da boste brez težav sledili tudi najbolj nor tempo divjakov na najnovejših športnikih.

Aprilia Tuono je motocikel, ki ga na cesti ne bo težko prepoznati (če ne na račun videza, pa ga boste gotovo prepoznali po grmečem zvoku), so pa med posameznimi modelnimi leti določene razlike. Tako imajo na primer modeli letnika 2002 in 2003 okvir in zadnjo nihajko obarvano v svetlo srebrno barvo, novejši modeli iz leta 2004 in 2005 pa v črno barvo, tako kot športnejša sestra Mille R Factory. Več kot barva okvirja pa o modelu govori tudi vzmetenje. Vsi osnovni modeli prve generacije Tuona so imeli spredaj vilice znamke Showa, zadaj pa amortizer znamke Sachs.

V letu 2002 je bila kupcem na voljo tudi zelo konkretno limitirana serija Tuono R Limited, ki je bila izdelana v zgolj 200 primerkih. Ta motocikle danes velja za sveti gral med ljubitelji tega modela, šlo pa je seveda za predpripravo na model Tuono Factory, ki so ga izdelovali v letih 2003 do 2005.

Če se za hip vrnemo k modelu Tuono R Limited je tisto, kar bi morali nujno vedeti o njem to, da ga je poganjal enak motor kot dirkaško RSV Mille R s 129 ‘konji’, na zlato obarvanem okvirju pa se dičijo materiali in komponente, ki so leta 2002 v svetu serijskih motociklov predstavljali znanstveno fantastiko. Karbonska vlakna, kevlar, titanium, zlati Ohlins, kovana OZ platišča, zlati Brembo in dirkaški tovarniški izpuh.

Kasnejši model Tuono Factory je bil v marsičem zelo podoben modelu R Limited, razlikoval se je po izpušnem loncu in platiščih. Brez zadržkov lahko zapišem, da toliko dirkaškega pedigreja v tako komfortnem in dostopnem kompletu kot je Tuono Factory, nikoli prej in v času prisotnosti na trgu, enostavno ni bilo mogoče dobiti.

Aprilia Tuono 1000 R / Factory (2006-2010)

Druga generacija Tuona bazira na drugi generaciji športnega superbike RSV1000R (2004-2009), za razliko od prve generacije pa je med njima nekoliko manj enakosti. Pravzaprav gre zgolj za malenkosti, tako je na primer največja tehnična razlika zadnje vzmetenje, ki je pri RSV popolnoma nastavljivo. Ta razlika ni pretirano vplivala na uporabo na cesti, nekoliko bolj pa je to do izraza prišlo na stezi.

V primerjavi s prvo generacijo je bil v osnovi enak pogonski sklop nekoliko spremenjen. Za vžig v vsakem valju skrbi le ena svečka, konkreten ‘upgrade’ pa je doživel sesalni sistem, ki je dobil večja sesalna grla. Motor razvije tudi konkretno večjo moč (136 ‘konjev’) in navor (117 Nm), spremenjena (daljša) pa so tudi prestavna razmerja.

Tudi druga generacija je poleg standardne izvedbe ponujala tudi prestižnejšo različico, ki pa se je imenovala Factory. Ta je bila opremljena s popolnoma nastavljivim Ohlinsovim vzmetenjem, ki je bilo lahko obarvano v modro ali pa zlato barvo (odvisno od letnika), kovanimi platišči, zlatim okvirjem in številnimi karbonskimi deli bikinija. Na račun koles in karbona je bila različica Factory lažja za 4 kilograme.

Aprilia Tuono V4/R (2011 – 2015)

Motocikel za tiste, ki bi tudi za skok na pivo vedno izbrali superšportni motocikel. Le kdo bi vedel, kaj točno je vplivalo na razum fantov iz Noala, ko so se odločili, da bodo slekli motocikel, ki je dominiral v prvenstvu Superbike. Karkoli je pač že bilo, dejstvo je, da je Aprilia leta 2011 skreirala motocikel, ki poje vsak ovinek in za šalo pogoltne vsako še tako dolgo ravnino.

Medtem ko je ideja ostala nespremenjena, pa to nikakor ne velja za pogonski agregat. Seveda, poslovil se je Rotaxov dvovaljnik, nasledil pa ga je Apriliin V4 (kot med valji znaša 65-stopinj), ki brez težav razvije konkretnih 165 ‘konjev’ in 110 Nm navora. Za razliko od predhodnikov z dvovaljnimi motorji, gre pri modelu V4 za bolj konkretne prilagoditve motorne elektronike, kar je glede na moč, ki jo ta štirivaljnik razvije v športni različici RSV4, povsem razumljivo. Špica vrtenja motorja je postavljena nižje, s prilagoditvami elektronike pa je največji navor na voljo že 1.000 vrtljajev prej. Da je tega hudiča na dveh kolesih sploh mogoče predati v roke tistih, ki nimajo dirkaških izkušenj, je Aprilia poskrbela s sistemom APRC (Aprilia Performance Ride Control). Gre za nabor elektronskih komponent in sistemov, ki na podlagi inercijske platforme dejansko omogočajo, da se s tem motociklom tudi tisti, ki tega sicer ne bi zmogli, peljejo hitro kot sam hudič. Povrh vsega je zadeva tudi absolutno enostavna za uporabo, kar bistveno pripomore k temu, da je Tuono V4 dejansko ukrojen po meri vsakega izkušenega voznika. Sistem APRC sicer ponuja 8-stopenjski nadzor zdrsa pogonskega kolesa, 3-stopenjski ‘wheelie control’ in 3-stopenjski ‘lanunch control’, ‘quickshifter’ ter seveda ABS. V letu 2014 je Tuono dobil novo generacijo sistema APRC, ki je poleg vsega že znanega ponujal tudi 3-stopenjsko nastavljanje protiblokirnega zavornega sistema.

Zmogljivosti tega motocikla sicer res ne morejo biti vprašanje, vseeno pa tistim, ki menite, da gredo današnji ‘power nakedi’ z 200 in več konji kaj bistveno bolje, povem, da živite v zmoti. Tisti, ki smo imeli ta motocikel možnost peljati, bomo namreč brez obotavljanja povedali, da tukaj ne govorimo o pospeševanju in zaviranju, pač pa o čisto pravem nasilju nad voznikom. Pravzaprav ne nad voznikom, tisti, ki ta motocikel izberejo, so namreč po srcu vsaj malo dirkači.

Aprilia Tuono V4 1100/Factory (2015-2020)

Za drugo generacijo štirivaljnega Tuono velja pravzaprav vse enako kot za prvo, le da je tu prisotna še naprednejša elektronika, dodatne mape motorja, Boschev ‘cornering ABS’ in seveda glavno – večji in močnejši motor.

Delovna prostornina motorja je z 998 zarasla na 1.077-kubikov, moč motorja pa znaša 175 ‘konjev’. No, nikakor ne smemo pozabiti tudi na napredno polaktivno vzmetenje.

Aprilia Tuono V4 / Factory (2021)

Čeprav druga generacija Tuona V4 z vidika tehnologije in performans na cesti v ničemer ni zaostajala za nekaterimi bistveno novejšimi in močnejšimi tekmeci, pa je bila za modelno leto 2021 osvežitev logična in pričakovana poteza.

Seveda je največjo vlogo za osvežitev odigral standard Euro5, po drugi strani pa si še tako atraktiven motocikel po skoraj šestih letih zasluži tudi nekaj vizualne osvežitve. Kot pravijo pri Apriliji bo Tuono z modelnim letom 2021 še nekoliko bolj udoben, kot tak pa primernejši tudi za daljše vožnje v dvoje. To naj bi bilo mogoče predvsem na račun za odtenek višje nasajenega krmila in večjega sopotničinega sedeža v kombinaciji z nižje nasajenimi stopalkami za noge. No, slednje naj bi veljalo zgolj za osnovni model, Factory pa naj na področju udobja ne bi prinašal kakšnih posebnih sprememb.

Oblikovne smernice novega desetletja je  začrtala Aprilia RS 660, tem pa sledi tudi Tuono. Oster dizajn z atraktivno in prepoznavno dnevno osvetlitvijo tako ostajajo zaščitni znak Tuona, je pa več sprememb opaznih pri dvoslojnih poloklepih, kamor so precej nevsiljivo skrita tudi aerodinamična krilca. Nova je tudi zadnja aluminijasta vilica, ki ima s spodnje strani v slogu MotoGP motociklov vidne ojačitve.

Poleg nove generacije TFT zaslona, so naprednejša tudi vsa elektronska pomagala, dodanih pa je šest osnovnih kombinacij nastavitev elektronike.

Matjaž Tomažič, foto: Aprilia