Puščava nas je spet poklicala! Dobro leto nazaj smo šli z Motoavanturo v Maroko. Noro dobra avantura in popolnoma drugačni kraji v primerjavi z našo zeleno Slovenijo. Navdušeni nad severno Afriko, smo rekli da gremo še v Tunizijo, preverit kako izgleda Sahara iz severovzhodne strani.
Tri motorje, Moto Guzzi Stelvio 1200, KTM 1290 Superadventure R in BMW R1200 GSA, smo naložili na kamionet in se podali na pot proti južni Italiji. Po nočni vožnji smo jutro pričakali v kalabrijskem mestecu Lamezia Terme, kjer smo pustili vozilo in se z motocikli odpravili proti prvemu postanku, mestu Tropea.
Lepo obalno mesto je začinil spomin z mini spodrsljajem našega Johnnija, ki je bil edini sam na motociklu in se je kar lepo zadrsal in to v hrib navzgor na enem od mestnih ovinkov. Vsekakor se je za resničnega izkazal slovenski rek, slab začetek dober konec, saj je bila to tudi edina nesreča na našem dvotedenskem popotovanju. Janezu ni bilo nič, KTM pa je dobil svojih prvih nekaj prask. Pot smo nadaljevali po nartu Italije, se ustavili na Papeževim rtu in se uspešno pripeljali do luke San Giovanni kjer smo skočili na trajekt proti Siciliji.
Sicilija
Prespimo malce južno od mesta Messina in drugi dan nadaljujemo pot. Idej kam na Siciliji in kaj videti je bilo veliko, preveč za en dan, zato smo se odločili za eno in se zapeljali na vulkan Etna, kjer nas je pričakala snežna oddeja. Zajetna, pol metra debela. Domačini so se z otroci sankali, medtem pa se je iz Etne kadil sivo bel dim. Na poti smo naleteli na polje strjene lave, kar smo seveda izkoristili za foto točko. Sicilija nam je v nadaljevanju postregla z neverjetno lepoto. Strnim misli – kako zelo zelena je notranjost otoka, prostrana in posejana s klasičnimi italijanskimi vasicami. Strinjali smo se, da si Sicilija v bližnji prihodnosti zasluži večdnevno raziskovanje. Po celodnevnem tavanju smo dodobra spoznali tudi ceste. Luknjaste ceste, če sem natančen. Tako velike, neoznačene in globoke luknje, v tako velikem številu zares redko najdeš. Naš Dejan na BMWju je imel bližnje srečanje z eno od njih, kjer se je k sreči končalo brez padca in poškodb na platiščih motocikla. Dan smo zaključili kot se spodobi – v pizzeriji, ob domačem hmeljevem napitku v prestolnici Sicilije, mestu Palermo.
Zjutraj smo se navsezgodaj premaknili na trajekt in v poznih nočnih urah končno prispeli do hotela v Tunisu.
Spanje. Še to… trajekt vozi okoli 12 ur, malce zoprno je bilo edino na vhodu v Tunizijo, saj osebje govori zgolj Arabsko in Francosko, kar od nas nihče ne, občutek pa je, kot da se vsem tako zelo nekam mudi. Pa mi čez misli preskoči slovenska zimzelena ”Vsi ljudje hitijo, v panje kjer živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna…”, je že dolgo nazaj zapela Neca Falk.
Prvi dan Afrike
Bi rekel, vsaj za začetek nič posebnega. Tunis, dokaj evropsko mesto, jutranji promet poteka tekoče, ceste boljše kot na Siciliji, smer vzhod proti Kartagini, kjer je veliko ostankov enega glavnih mest antičnega časa, vsaj v svoji regiji. Od tam naprej, proti morju mesto Sousse, je z dolgimi peščenimi plažami in razvitim turizmom vabil na počitek ob morju. A ker nas prvi dan januarske temperature niso prepričale za namakanje, smo dan zaključili skoraj 300 kilometrov kasneje v Mestu El Jem, kjer stoji en najlepše ohranjenih kolosejev. Naslednje jutro smo ga raziskovali. Noro kako velik je. Veličastno. Včasih se je na spektaklih gladiatorjev drenjalo tudi več kot 30.000 ljudi, nas pa predvsem veseli, da nima omejitve gibanja in ga lahko povsem sam prehodiš in pregledaš od podzemlja do tretje etaže. V rimskem Koloseju takšne svobode ni. V El Jemu prav tako ni čakalnih vrst, vstopnina pa 8 evrskih konvancev.
Hrana v Tuniziji je odlična. Ponavadi malenkost pekoča in za naše razmere, poceni. Na ulici se jé za 3 do 6-7 eur. Mlavi, priljubljen ocvrtek, polnjen z zelenjavo in umešanim jajcem, pa šapati – kot pri nas jufka. Mmm, še vedno se mi cedijo sline, ko se spomnim okusa. V restavracijah ni pretirano drago, seveda pa se lahko jé tudi za 15 do 20 erov, odvisno kje in kaj se naroči. Alkohola načeloma ni, a je kljub temu skoraj povsod dosegljiv, cene za pivo pa so primerljive z našimi. Gorivo je poceni, med 60 in 80 centi za liter. Oblačila so smešno poceni, sploh tista na tržničnih mizah, pomešana in na kupe odvržene cunje, z napisi najslavnejših modnih hiš, po katerih brskajo domačini. Spominkov je ogromno, tržnice na vsakem koraku. Zagotovo bi zapravili veliko več, če bi le imeli dodatni prostor na motociklih. Naj poudarim, da ni vse tako lepo in čisto, kot se mogoče bere, onesnaženost ulic je skoraj neznosna. Prave komunale ni, bojda nihče tega ne želi opravljati. Pred revolucijo so bile te stvari urejene, zdaj pa je vsako leto slabše, vsaj tako nam je razložil domačin.
Iz El Jema smo nadaljevali proti jugu in zeleno pokrajino oljčnih nasadov, je počasi zamenjal zlato rjav pesek. Ko smo prišli do znamenitega hotela Sidi Idriss, v katerem so snemali (kot tudi na številnih drugih lokacijah po Tuniziji) prvi film Star Wars, je bil okoli nas le še pesek in kamenje. Hotel se nahaja v mestecu Matmata, v bližini pa je še mini muzej, kjer prikazujejo kako so včasih živeli v tem delu sveta. Povsem nepresenetljivo bi bilo, da nekateri v samotnih, oddaljenih krajih še vedno živijo tako. 360 kilometrov smo prevozili v drugem dnevu, prespali pa smo v mestu Tataouine, kjer smo za ugodno ceno najeli celo hišo z dvema kopalnicama. Mesto samo po sebi nič posebnega, smo pa šli prvič v nabavo v bližnjo trgovino po hrano in imeli občutek, da smo trgovca oropali, saj smo za 10 eur odnesli iz prodajalne dve polni vreči dobrot. Takih cen bi bili veseli pri nas.
Zjutraj hitro na motorje in proti mestu Tatawin in ogled vasice Ksar Oulad Soltane, kjer smo se spoznali z berbersko arhitekturo in v enem izmed domov (lukenj) spili pravi afriški čaj. Znan v vseh državah Magreba. Zanimive so vasice, ki se vedno nahajajo v bližini vodnega izvira. Tekom dneva smo se ustavili še v eni takšni vasici, Ksar Hallouf, ki se od prejšnje ne razlikuje prav veliko. Ta dan smo imeli za cilj naše vožnje vrhunec našega potovanja, oazo v puščavi. Cesta do tja je res zanimiva, dolgi ravni odseki, izpod koles se že dviguje saharski pesek, prve sipine pa so tudi že vidne v daljavi. Oaza Diar Ghilane preseneti s svojo zeleno barvo, visokimi palmami in prvim stikom s sipinami.
Oaza Diar Ghilane
Hitro smo našli prenočišče, nekaj malega pojedli in se zapodili v mivko. Janez s KTMom prvi najpogumnejši, a je po dveh prevračanjih malce obupal in me skoraj prisilil, da sem se s Stelviom tudi sam zapeljal v saharski pesek. Lahko si mislite kako dolgo me je moral prepričevati, če sem komaj čakal, da pridemo do sipin. Res pa je, da so bile gume na mojem Stelviu recimo 80/20 v prid asfaltu, a se je Guzzi prav lepo peljal po sipkem pesku. Kmalu sva z Janezom uživala na sipinah in bila prava atrakcija, saj se bojda redko kdo s težkim motorjem upa v peščene valove tega dela Sahare. Midva, kot dva otroka na otroškem igrišču, gor in dol čez in okoli sipin, do onemoglosti, z največjimi možnimi nasmehi pod čeladama in polno peska vsepovsod, sva v zrak zmetala mnogo drobnega peska. Že tako odličen dan smo zaključili neverjetno prijetno. V oazi je namreč termalni izvir z dvema naravnima bazenoma, voda v bazenčkih pa ima 27°C. Ko se je noč spustila nad puščavo je hitro postalo hladno, temperature so padle skoraj do ledišča, ampak mi smo v vodi vztrajali dolgo v noč. Preživeti večer tukaj in na tak način je preprosto nujno doživetje.
Tudi spanje tu je zanimivo. Ob 23.00 izključijo elektriko in v oazi zavlada prava tišina, danes redko doživiš tak mir. Drugo jutro zgodaj na zajtrk in kar hitro pot pod noge in ven iz puščave proti mestu Douz. Vrata puščave, kot mu tudi pravijo je zelo zanimiv kraj, v mnogih primerih izhodiščna točka za karavane, ki se podajo na krajše ali daljše avanture v sipine zlatega peska. Za nas, avanturiste po srcu in duši, je tukaj raj, saj na ulicah vidiš predelane terence in off-road motocikle, ki jih sicer spremljamo bolj ali manj le na družabnih omrežjih. To je bil tudi razlog, da smo se tukaj zadržali nekoliko dlje. Seveda nas je zvečer čas prehitel in žal nismo doživeli ravnine Lars Homestead, še enega prizorišča snemanja ikoničnega filma Star Wars. No, še en razlog več, da se vrnemo. Smo pa se peljali čez ogromno depresijo Chott El Jerid – ravnino, praznino kjer se zaveš, kako velik je svet in kako majhni smo mi. Malce stranskega vetra, tempomat in šus naprej proti mestu Tozeour, kjer smo prenočili. Pred spancem smo na hitro raziskali jedro mesta, ki je tokrat celo imelo kaj ponuditi. Sončni zahod smo doživeli na griču, na katerem so, podobno kot v ZDA Monumant mountain, tudi tukaj upodobljeni ogromni obrazi, v bližini pa stoji ogromen kip zlatega orla. Pomen vsega skupaj mi je še do danes neznanka in spet bom dodal, da imamo še en razlog za pot v Tunizijo.
Glede vozniškega znanja, ali če želite upoštevanja prometnih pravil, pa takole – bolj kot ne, je vse prepuščeno posamezniku. Naša izkušnja je pokazala, da te izven turističnih krajev in glavnega mesta Tunis, zelo opazijo in nemalokrat kar prepustijo prednost, tako da smo velikokrat zapeljali vsi trije skupaj v ali iz križišča, kjer so se lokalci, prednostni cesti navkljub, ustavili in nas ob tem tudi lepo pozdravili. Na cesti vidiš podrte, za naše razmere nevozne, avtomobile in seveda motorje, ki jih komaj kaj še drži skupaj. Govori se, da 7 eur reši vse težave na tehničnih pregledih. Prav tako pri tunizijcih velja pravilo, da čelade vozijo le ženske in enakospolno usmerjeni moški. Ko smo izvedeli to informacijo, smo se presenečeno spogledali in spomnili na vse nasmehe, ki smo jih po poti doživeli. Seveda smo vsi nosili zelo velike in varne čelade. Policijskih kontrol je veliko, ampak nas niso ustavljali, bolj sem imel občutek, da si nas z zanimanjem ogledujejo.
Iz Touzourja smo se usmerili nazaj proti severu in naredili približno 300 km poti do mesta Kairouan v katerem stoji Velika mošeja, ena največjih v Afriki. Mesto tudi tu zanimivo, a zvečer dokaj prazno. Po lokalih večinoma vidiš le moške. Ves dan posedajo in upravičeno se vprašaš, če ti ljudje sploh kaj delajo.
Prisilni počitek in obmorsko mesto Monastir
Naslednji dan, to je že 6. dan v Tuniziji, imamo plan skočiti do morja. Do mesta Monastir in potem nazaj v notranjost Tunizije proti mestu Dougga. Nato smo v popoldanskih urah prejeli sporočilo trajektne družbe, da je trajekt zaradi slabega vremena v sredozemlju prestavljen za dva dni. To slabo vreme se je zažiralo tudi v Tunizijo, zato smo sklenili, da imamo prost dan v turističnem mestu Monastir. Spali smo v apartmaju, ki se je nahajal v marini in je bil prijeten sprehod oddaljen od centra mesta. V Monastirju smo se opogumili in se okopali v Sredozemskem morju, s tem pa smo bili ponovno atrakcija za domačine. Všečno mesto, tale Monastir, če le nebi bil tako presneto umazan.
Najlepše ohranjena rimska naselbina v severni Afriki
Po dnevu počitka smo se odpravili še na zadnjo etapo proti mestu Dougga, kjer se nahajajo antični rimski ostanki, amfiteater in ruševine naselbine z ogromnim templom. Vsekakor lepa pokrajina z lepimi razgledi, vinorodni okoliš. Nič čudnega, da so Rimljani gradili tukaj. V Douggi sem se spomnil tudi povezave med antičnimi ostanki in mojim Italijanom, Moto Guzzi Stelvio 1200. Rimljani so to naselbino zgradili pred dobrimi 2000 leti, jaz pa Stelvia vozim že več kot 2000 kilometrov. In kako sem zadovoljen? Vozim vštric z GS-om in Super ADV 1290. Je potrebno še kaj dodati? Motor je zelo odziven, položaj za krmilom sproščen, vodljivost super, ABS, tempomat in dobra vetrna zaščita, ki je za povrhu še hitro nastavljiva. Le zadnji amortizer žal ni bil kos vsej dodatni teži, stranskim torbam, kovčku in dvema dokaj zajetnima osebkoma na hrbtu italijanske kobilice. To bi bilo v primeru lastniškega motocikla seveda lahko rešljivo z zamenjavo vzmeti za tršo. Posledično sem v nočnih vožnjah svetil previsoko, kar je botrovalo slabšemu pregledu ceste in hudovanju nasproti vozečih voznikov. K sreči teh nočnih podvigov ni bilo veliko.
Zadnji kilometri Tunizije in nazaj v južno Italijo
Zadnji dan smo se odpravili nazaj proti mestu Tunis in doživeli gnečo in kaos glavnega mesta, kjer se vozijo, vsaj po naših merilih, na meji preživetja. Zvečer smo se vkrcali na trajekt in v kajuti prespali zibajočo se noč. V Palermu nas je pričakal dež, ki nas je po malem spremljal na vožnji še vseh 350 kilometrov, vse do našega kombija.
Preden smo se odpravili na pot, smo pripravili članek na Motoavanturi, ki je napovedoval našo ekspedicijo. Hkrati smo predstavili tudi napravo, preko katere ste nam na poti lahko sledili. Govorimo o GPS sledilcu, slovenskem proizvodu, z imenom Black Blox. Več o Black Bloxu si lahko preberete tukaj. Podatki, ki smo jih pridobili iz te naprave pa pravijo takole: Vse skupaj smo prevozili 4390 kilometrov, od tega 2700 s kamionetom, ostalo z motocikli. Po južni Italiji in Siciliji približno 700, po Tuniziji pa 1990 kilometrov. Povprečno torej okoli 270 kilometrov na dan.
Zaključujem s povzetkom. Tunizija je hkrati povsem drugačna od Maroka in tudi zelo podobna. Zanimiva. Zelo. Vrhunec zagotovo zlate sipine Zahodne Sahare v oazi Diar Ghilane in bazenčku termalne vode na povsem neverjetnem mestu. Pod velikanskim obodom svetlečih zvezd. Zanimive vasice, mesta ob cesti, prijazni ljudje, tržnice in dobra hrana. Če sem vam z našim doživetjem povzročil zanimanje za Tunizijo, se nam lahko oglasite na elektronsko pošto in mogoče vas odpeljemo na izlet. Na avanturo, na Moto Avanturo.
Foto: Janez Mandeljc
